HIDŽRA

“Obveščen sem o kraju, kamor se boste preselili. Ta kraj je Yathrib (Medina). Preselite se v ta kraj. "Tam se združite s svojimi muslimanskimi brati. Allah ta'ala jih je naredil za vaše brate. Yathrib (Medina) je naredil za dom, kjer boste našli varnost in mir.”
Hadis aš-šarif

Nenadna spreobrnitev plemen Aws in Khazraj v Islam ter možnost združitve mekanskih in meditanskih muslimanov sta politeiste strašno prestrašila in jih razjezila. Odnos mekanskih politeistov, ki so slišali za drugi bi'at iz Akabe, je postal zelo oster in nevaren. Za muslimane je bilo bivanje v Meki neznosno. Z zadnjim Akabskim bi'atom je Medina postala kraj, kjer so muslimani lahko našli mir in zatočišče. Želeli so najti način, da bi se izselili iz tega mesta in odšli v dežele, kjer bi lahko dihali in živeli nekoliko svobodneje. Svoj položaj so predložili našemu Preroku (sall-Allahu 'alaihi wa sallam), in prosili za dovoljenje za izselitev. Svetoval je svojemu ashabu, naj bo potrpežljiv. Dovoljenje za odhod iz Meke namreč ni bilo izdano.

Končno je prišlo božje dovoljenje za izselitev. Tistega dne je naš ljubljeni Prerok srečno prišel v Ashab al-kiram in rekel: „Bil sem obveščen o kraju, kamor se boste preselili. Ta kraj je Yathrib (Medina). Preselite se v ta kraj. Tam se združite s svojimi muslimanskimi brati. Allah ta'ala jih je naredil za vaše brate. Yathrib (Medina) je naredil za vaš dom, kjer boste našli varnost in mir.“ Po dovoljenju in nasvetu našega Učitelja Rasulullaha so se muslimani drug za drugim v skupinah začeli seliti v Medino. 1

Naš Učitelj, Prerok, je tistim, ki so se selili, strogo naročil, naj bodo izredno previdni. Da ne bi pritegnili pozornosti politeistov, so se muslimani odpravili v majhnih karavanah in se gibali čim bolj na skrivaj. Abu Salama, ki se je prvi preselil v Medino, so politeisti hudo preganjali. Pozneje so politeisti, ki so izvedeli za selitev, začeli muslimane na cestah siliti k vrnitvi, ženske ločevati od mož, zapirati tiste, ki so bili šibkejši od njih, in jih izpostavljati različnim krutostim. Mučili so jih, da bi jih prisilili k opustitvi vere. Vendar si niso upali ubijati, ker so se bali, da bi izbruhnila državljanska vojna. Muslimani so kljub vsemu izkoristili vsako priložnost in se odpravili v Medino.

Nekega dne si je tudi Umar opasal meč. Vzel je puščice in kopje ter pred vsemi sedemkrat naredil tawaf okoli Ka'ba. Tamkajšnjim politeistom je glasno rekel: „Tukaj se tudi jaz izselim po poti Allahu ta'ala, da bi zaščitil svojo vero. Če hoče kdo pustiti ženo vdovo, otroke siroto in mater spraviti v jok, naj se mi zoperstavi za to dolino!“

Tako se je Hadrat 'Umar s približno dvajsetimi muslimani sredi belega dne brez strahu odpravil v Medino. Nihče se ni mogel dotakniti te karavane zaradi strahu pred njim. Potem so se selitve neprestano nadaljevale in ashab al-kiram je skupino za skupino dosegel Medino.

“O Aba Bakr! Bodi potrpežljiv. Upam, da bo Allah ta'ala dovolil tudi meni. Skupaj se bova izselila.” Hadis
aš-šarif

Medtem je Hadrat Abu Bakr prosil za dovoljenje za izselitev. Naš Učitelj Rasul al-akram (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) je rekel: "Bodite potrpežljivi. Upam, da bo Allah ta'ala dal dovoljenje tudi meni. Skupaj se bova izselila." Ko je Hadrat Abu Bakr vprašal: "Naj bosta moja mati in moj oče žrtvovana za vas! Ali obstaja takšna možnost?" ga je naš Prerok razveselil z besedami: "Da, obstaja.”

Hadrat Abu Bakr je kupil dve kameli za osemsto dirhamov in začel čakati na ta dan. Zdaj so v Meki ostali naš ljubljeni Prerok, Hadrat Abu Bakr, Hadrat Ali, revni, bolni, stari in nekateri verniki, ki so jih politeisti zaprli.

Po drugi strani pa so Medinčani (Ansar) priseljene Mekkance (Muhajirje) lepo sprejeli in jih nastanili v svojih domovih. Med njimi se je oblikovala močna enotnost.

Mekanske politeiste je vznemirila možnost, da bi se Rasulullah preselil in prevzel poveljstvo muslimanov. Zbrali so se v Dar an-Nadwa, kjer so se zbrali, da bi razpravljali o pomembnih zadevah, in se začeli pogovarjati o tem, kaj naj storijo. Šajtan je prišel k politeistom v podobi šajha an-Najdija, to je starega Najdija. Prisluhnil je njihovim pogovorom. Predlagani so bili različni predlogi. Toda nobeden od njih mu ni bil všeč. Tedaj je posredoval šajtan in podal svoje mnenje: "Nobena od vaših idej ne more biti rešitev. Njegov nasmejani obraz in sladki jezik bosta uničila vsak previdnostni ukrep. Razmislite o drugi rešitvi."

Abu Jahl, vodja Kurajšev, je rekel: "Izberimo po eno močno osebo iz vsakega plemena. Z meči v rokah bodo napadli Mohameda. Udarili ga bodo s svojimi meči in prelili njegovo kri. Ne bo jasno, kdo ga je ubil. Tako bodo morali privoliti v krvni denar. Mi bomo plačali njegov krvni denar in se znebili teh težav." Tudi šajtanu je bila ta zamisel všeč ter jo je goreče spodbujal in priporočal.2

Medtem ko so bili politeisti zaposleni s temi pripravami, je prišel Gabrijel 'alaihissalam in obvestil Rasul al-akram o odločitvi politeistov. Povedal mu je tudi, naj tisto noč ne spi v svoji postelji in da mu je Allah ta'ala naročil, naj se izseli. Po tem božjem ukazu je Naš ljubljeni Prerok rekel Hadrat Aliju, naj spi v Njegovi postelji in naj vse zaupane dobrine, ki jih je imel, izroči njihovim lastnikom, ter dejal: "Nocoj spi v moji postelji in ta moj plašč položi nase! Ne boj se, nič hudega se ti ne bo zgodilo..”

Hadrat Ali je ležal kot naš Učitelj, Prerok je naročil. Takrat je bil star triindvajset let. Brez strahu je bil pripravljen žrtvovati svoje življenje namesto Habibullaha.

Na noč Hidžre so neverniki obkolili blaženo hišo našega Učitelja Rasúlullaha. Tisto noč so bili razkriti prvi ajati Sura Yasin. Ko je naš Učitelj, Prerok, prihajal iz svoje blagoslovljene hiše, je vzel s tal pest zemlje in jo vrgel na glave nevernikov, medtem ko je recitiral 9. ajat al-karima iz Sura Yasin, “Postavili smo pregrado pred njimi in pregrado za njimi ter jih zaprli; ne vidijo več." (Poroča se, da so bili vsi, ki so se dotaknili glave zemlje, ubiti v Badrski gazi.) Naš Učitelj Rasulullah je varno šel skozi njih in prišel do hiše Hadrat Abu Bakra. Nihče od politeistov ga ni mogel videti.

Čez nekaj časa je nekdo pristopil k politeistom in jih vprašal: "Zakaj čakate tukaj?" Odgovorili so: "Na Mohameda, da pride ven." Ta oseba je rekla: "Prisegam, da je Mohamed šel med vas in odšel; na vaše glave je tudi vrgel zemljo." Politeisti so se dotaknili svojih glav. In res so na svojih glavah našli zemljo. Takoj so napadli vrata in vstopili v hišo. Ko so zagledali Hadrat Alija v postelji Rasul 'alaihis-salam, so vprašali, kje je Rasul al-akram. Hadrat Ali je rekel: "Ne vem! Ali ste me določili, da ga varujem?" Na to so ga napadli. Neverniki so se odpravili iskat našega Rasulullaha in ga začeli iskati. Ko so za nekaj časa zaprli Hadrat Alija v bližini Ka'ba, so ga izpustili.3

Nato so šli v hišo Hadrat Abu Bakr in zaslišali Asma, hčerko Hadrat Abu Bakr. Ko ni odgovorila, so jo pretepli. Čeprav so ju iskali povsod, ju niso mogli najti, zato so postali besni. Abu Jahl, najbolj divji med njimi, je dal kričati mestnim kurentom v Meki in okolici ter obljubil 100 kamel tistim, ki bodo našli in pripeljali našega ljubljenega Preroka in Hadrat Abu Bakra ali povedali, kje sta. Nekateri ljudje, ki so slišali za to njegovo obljubo in ki so bili pohlepni po blagu, so se opogumili, sedli na konje in začeli iskati.

Ko je naš Učitelj Rasulullah počastil hišo Hadrat Abu Bakra in rekel: "Dovoljeno mi je, da se preselim," je Hadrat Abu Bakr vznemirjeno vprašal: "Dovolite mi, o Rasulallah, da si z obrazom obrišem blagoslovljeni prah vaših nog! Ali grem s teboj?" Naš Učitelj je odgovoril: "Da ..." Hadrat Siddiq je od veselja jokal. V solzah je rekel: "Naj bodo moji starši, moje življenje žrtvovani za vas, o Rasulallah! kamele so pripravljene. Prosim, sprejmite katero koli od njih želite." Sultan svetov je rekel: "Ne bom vozil kamele, ki mi ne pripada. (Vendar jo bom kupil in plačal njeno ceno." Po tem določenem ukazu je moral Hadrat Siddiq povedati ceno kamele.

Hadrat Abu Bakr je poklical osebo z imenom Abdullah ibn Urayqit, znanega vodnika, in ga najel za vodenje ter mu naročil, naj čez tri dni pripelje kamele v jamo na gori Thawr.

V četrtek, 27. meseca Safar, trinajstega leta Bi'that, naš mojster, Prerok in Abu Bakr as-Siddiq vzel nekaj hrane z njimi in se odpravil.

Med potjo je Hadrat Abu Bakr hodil okoli Rasulullaha, včasih desno, včasih levo, včasih spredaj in včasih zadaj. Ko ga je naš Prerok vprašal, zakaj to počne, je odgovoril: "Da bi preprečil morebitno nevarnost. Če obstaja nevarnost, naj najprej prizadene mene. Naj bo moje življenje žrtvovano za tvojo dragoceno osebo, o Rasulallah!"

“Zaradi Allaha, o Rasulallah, ne vstopaj! Pusti me noter, če je v njem kaj škodljivega, naj me doleti, da se tvoje blagoslovljene osebe ne bosta dotaknili žalost ali bolečina.”
Abu Bakr
as-Siddiq
(radiy-Allahu
’anh)

Naš Mojster Sarwar al-alam je rekel: "O Aba Bakr! Ali si želiš, da bi te doletela nesreča, s katero se moram soočiti?" Hadrat Siddiq je odgovoril: "Da, o Rasulallah! Prisegam pri Allahu ta'ala, ki te je poslal kot pravega Preroka s pravo vero, da želim, da nesreča namesto tebe doleti mene.”4

Ker so bile cokle našega ljubljenega Preroka ozke, so se na cesti raztrgale in njegove blagoslovljene noge so bile poškodovane. Ni imel več moči za hojo. S težavo so se povzpeli na goro in dosegli jamo. Ko so prišli do vhoda v jamo, je Hadrat Abu Bakr rekel: "Zaradi Allaha, o Rasulallah, ne vstopaj! Dovolite mi vstopiti, če je v njej kaj škodljivega, naj to doleti mene, da se vaše blagoslovljene osebe ne bosta dotaknili žalost ali bolečina," in vstopil v notranjost. Pometel je in počistil. V jami je bilo veliko lukenj, majhnih in velikih. Raztrgal je svoj plašč in zapolnil luknje, vendar je ena ostala odprta. Pokril jo je s peto in povabil Rasullo v jamo.

Naš Učitelj, Prerok (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) je prišel, dal svojo blagoslovljeno glavo na kolenih Hadrat Abu Bakr je in zaspal. V tistem trenutku je kača ugriznila v nogo Hadrata Abu Bakra. Da ne bi zbudil Rasulullaha, je prenašal bolečino in se sploh ni premaknil. Ko pa je njegova solza padla na blagoslovljeni Rasulullahov obraz, je ta vprašal: "O Aba Bakr, kaj se je zgodilo?" Hadrat Abu Bakr je rekel: "Kača me je ugriznila v nogo skozi luknjo, ki sem jo pokril z nogo." Ko je naš Rasulullah s svojo blagoslovljeno slino obrisal Abu Bakrovo rano, so njegove bolečine takoj popustile in ozdravel je.

Ko sta bila naš Mojster Rasulullah (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) in Hadrat Abu Bakr as-Siddiq v jami, so ju politeisti zasledili in prišli pred jamo. Videli so, da je bil vhod v jamo prekrit s pajkovo mrežo, v njej pa sta si gnezdo naredila dva goloba. Sledilec Kurz ibn Alqama je rekel: "Tu se pot konča." Neverniki so rekli: "Če bi vstopili v jamo, bi se mreža, ki je prekrivala vhod, raztrgala.”

Ko so nekateri od njih rekli: "Prišli smo tako daleč, eden od vas naj vstopi v jamo in pogleda," je pogan Umayya ibn Khalaf rekel: "Ali nimate razuma? Kaj boste počeli v tej jami, na kateri so nanizane plasti pajčevine? Prisegam, da je moral ta pajek splesti svojo mrežo, preden se je Mohamed rodil..”

Medtem ko so se politeisti prepirali ob ustju jame, je Hadrat Abu Bakr začel skrbeti in rekel: "O Rasulallah! Wallahi, nisem zaskrbljen zaradi sebe! Vendar se bojim, da bi se kaj zgodilo tvoji vzvišeni osebi. Če me ubijejo, sem samo ena oseba, nič se ne bo spremenilo. Če pa boš prizadet ti, bo propadel ves ummat, religija bo propadla." Naš Gospodar, Sultan vesolja, mu je rekel: "O Aba Bakr! Ne žaluj! Resnično, Allahu ta'ala je z nami.”

Ko je Abu Bakr as-Siddiq rekel: "O Rasulallah! Moje življenje za vas! Če bi eden od njih nagnil glavo, bi nas videl!" Naš Gospodar je rekel: "O Aba Bakr! Dva človeka in tretji med njima je Allahu ta'ala. Ne žaluj! Resnično, Haqqq ta'ala je z nami." Politeisti so se vrnili, ne da bi pogledali v notranjost.5

Allahu ta'ala navaja to situacijo v Koranu al-karim: "Če mu (Mojemu Habibu) ne pomagate, (se spomnite tistega časa), ko mu je Allahu ta'ala pomagal (Rasulullah), ko je bil v jami (na vrhu gore Thawr), potem ko so ga neverniki pregnali (iz Meke) kot drugega od dveh (s Hadratom Abu Bakrom). Takrat je rekel svojemu prijatelju (Abu Bakr as-Siddiq): "Ne žaluj, res je nusrat Allahu ta'ala, pomoč je z nami. Allahu ta'ala je spustil svoj mir, ki olajša srce, ga (svoj Habib) okrepil z (duhovnimi) vojskami, (ga zaščitil z angeli), ki jih nisi mogel videti, in temeljito spustil besede nevernikov. In (tawhid) beseda Allahu ta'ala je najvišja (Allah je razširil svojo besedo v vesolje in jo naredil kraljevsko). Allahu ta'ala je absolutni zmagovalec. On je edini lastnik sodbe in modrosti.”6

Naš ljubljeni Prerok in Hadrat Abu Bakr ostal v tej jami tri dni in noči. Ponoči je prihajal Abdullah, sin Hadrata Abu Bakra, in ju obveščal o tem, kar je slišal v Meki, medtem ko je njegov osvobojeni suženj in pastir Amir ibn Fuhayra ponoči prinašal mleko in brisal sledi. Četrti dan, v ponedeljkovem mraku, je naš ljubljeni Prerok zapustil jamo Thawr in vsedel na svojo kamelo z imenom Quswa. Po nekem poročilu je na svojo kamelo vzel tudi Hadrat Abu Bakra. Amir ibn Fuhayra in Abdullah ibn Urayqit, ki sta dobro poznala poti, sta jahala drugo kamelo.

Prerok svetov(sall-Allahu 'alaihi wa sallam) je zapuščal svojo domovino Meko al-Mukarramah, najdragocenejše mesto, ki ga je pohvalil Allahu ta'ala. Svojo kamelo je obrnil proti Haram aš-šarifu in v žalosti rekel: "Wallahi! Ti si najbolj blagoslovljen med kraji, ki jih je ustvaril Allahu ta'ala, in najbolj ljubljen v očeh mojega Rabba! Ne bi te zapustil, če me ne bi pregnali. Zame ni domovine, ki bi bila lepša in ljubša od tebe. Če me moje ljudstvo ne bi pregnalo od tebe, te ne bi zapustil in se ne bi naselil nikjer drugje."”

V tistem trenutku se je spustil Hadrat Gabrijel in vprašal: "O Rasulallah! Ali si pogrešal svojo domovino?" Naš Učitelj je odgovoril: "Da, sem!" Gabrijel 'alaihis salam ga je potolažil z recitiranjem 85. ajat al-karima iz Sura al-Qasas, ki je prinašal veselo novico, da se bo končno vrnil v Meko.

“(O Mecca al-muqarrama!) Zame ni lepše in ljubše domovine od tebe. Če me moje ljudstvo ne bi odstranilo od tebe, te ne bi zapustil in se ne bi nikjer naselil."
Hadis
aš-šarif

Njuno potovanje je potekalo mirno. Čeprav so politeisti iskali vsepovsod, jih niso mogli najti. Janab al-Haqq je svojega Habiba varoval pred njihovim zlom. Ko so prispeli v kraj, imenovan Qudayd, se je naš Rasulullah ustavil pred šotorom pametne in čiste ženske po imenu Umm Ma'bad, ki je bila znana po svoji radodarnosti. Želela sta kupiti hrano, datlje in meso. Umm Ma'bad je rekla: "Če bi imela, bi vam pripravila pojedino brez plačila. Zaradi lakote in finančnih težav nimamo ničesar več." Ko so jo vprašali: "Ali je tu mleko?” je odgovorila: "Ne, ovce so jalove." Sultan vesolja (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) je pokazal na šibko ovco, ki je stala poleg šotora, in rekel: “O Umm Ma’bad! Zakaj je ta ovca privezana tukaj?” “Odgovorila je: "Zaostala je za čredo, saj je zelo bolna in šibka. Ker nima moči, ni mogla iti." Ko je naš Prerok vprašal,, “"Ali ima mleko? Ali mi boš dovolil, da jo pomolzem?" Ona je odgovorila: "Naj bodo moji starši žrtvovani za vas, nima mleka, vendar vam nič ne preprečuje, da bi jo pomolzli." Naš Učitelj Rasulullah je prišel k ovci in izgovoril ime Allahu ta'ala. Po molitvi z blagoslovi se je s svojo blagoslovljeno roko dotaknil ovčjega vimena. V tistem trenutku se je vimena napolnila z mlekom in začela teči. Takoj so prinesli skledo in jo napolnili. Najprej je mleko ponudil Umm Ma'bad. Ko ga je popila, ga je dal tudi Hadrat Abu Bakr in drugim ter jim dal piti, dokler se niso najedli. On je pil za ostalimi. S svojo blagoslovljeno roko se je ponovno dotaknil ovčjega vimena in prosil za največjo skledo v šotoru. Napolnil jo je in jo izročil Umm Ma'bad. Po pripovedovanju je ta ovca živela osemnajst let. S to ovco sta se preživljala z blagoslovom našega Mojstra Fakhra al-alama.

Ko so odšli, je prišel mož Umm Ma'bad in videl mleko. Bil je navdušen in vprašal: "Od kod to mleko?" Umm Ma'bad je odgovorila: "Blagoslovljena oseba je prišla in počastila našo hišo. To, kar vidiš, je rezultat njegove dobrote." Vprašal je: "Ali ga boš opisala? Kako je videti?”

Umm Umm Ma'bad je rekel: "Ta blagoslovljena oseba, ki sem jo videl, je bila zelo dobro oblikovana in je imela nasmejan obraz. V njegovih očeh je bilo nekaj rdečice, v njegovem glasu pa vljudnost. Njegove blagoslovljene trepalnice so bile dolge. Belina njegovih oči je bila zelo bela, črnina njegovih oči pa zelo črna. Njegove oči so bile od rojstva obložene s kolom. Njegovi lasje so bili črni, njegova brada pa gosta. Ko ni govoril, je bilo v njem čutiti dostojanstvo in slovesnost. Ko je govoril, se je nasmehnil in njegove besede so sladko tekle iz njegovih ust kot strune biserov. Od daleč je bil videti zelo veličasten, ko pa se je približal, je postal zelo prijazen in privlačen. Ljudje, ki so ga spremljali, so s srcem in dušo tekli, da bi izpolnili njegove ukaze," in nadaljeval z naštevanjem številnih drugih njegovih lastnosti. Ko jih je njen mož začudeno poslušal, je dejal: "Prisegam, da je ta oseba tista, ki jo je iskal Kurajš. Če bi ga srečal, bi bil počaščen z njegovo službo in ne bi zapustil njegove strani." Mož Umm Ma'bad je šel za našim učiteljem Rasullahom, ga dohitel v dolini Rim in postal musliman. Bil je počaščen tako, da je postal Ashab. Tudi Umm Ma'bad je postala muslimanka.7