TAWASSUL Z NAŠIM UČITELJEM, PREROKOM

“(O Adam!) On je Prerok, ki bo prišel iz vašega rodu. Če ga ne bi ustvaril, ne bi ustvaril tebe in tvojih potomcev. Ker si ga naredil za priprošnjika, sem ti odpustil.”
Hadis
al-qudsi

Ljudje so naredili tawassul1 z našim Mojstrom, Prerokom ves čas; preden je bil ustvarjen, potem ko je bil ustvarjen, med njegovim življenjem na zemlji in po njegovi smrti, med življenjem groba, na mestu Arasat po vstajenju na dan qiyamat ter v Rajskem življenju. Wasila, ki pomeni posrednik ali zatočišče, označuje vse, kar je Allah ta'ala določil kot sredstvo za približevanje Njemu ali za izpolnitev potreb. Tawassul z našim Prerokom torej pomeni iskanje blagoslova in pomoči prek njega kot Allahovega izbranega poslanca in posrednika za človeštvo.

Tawassul z Rasul al-akramom je dovoljen, kar pomeni, da lahko našega Učitelja, Rasulullaha, uporabimo kot wasilo pred Allahom ta'ala, prosimo za njegovo pomoč in priprošnjo. To prakso so izvajali Preroki ('alaihimus-salam), Salaf as-salihin (Ashab al-kiram in zgodnji učenjaki), 'ulama in številni drugi muslimani, pri čemer nihče od njih ni menil, da je to napačno. Do danes, razen pripadnikov pokvarjene vere, ni bilo nikogar, ki bi to zavračal.

Ko je bil Adam 'alaihis-salam, oče ljudi, poslan na zemljo, je naredil našega Učitelja, Preroka wasila. Naš ljubljeni Prerok je v enem od svojih hadisov aš-šarifs ta dogodek opisal takole, „Ko je Adam ('alaihis-salam) zgrešil in je bil vzet iz Raja, je rekel: „O moj Rabb! Odpusti mi zaradi Mohameda! Allah ta'ala je vprašal: „O Adam! Kako poznaš Mohameda? Saj ga še nisem ustvaril! Adam ('alaihis-salam) je odgovoril: „O moj Rabb! Ko si me ustvaril in mi dal dušo, sem takoj, ko sem odprl oči, na robovih Arša videl napisano La ilaha illallah Muhammadun Rasulullah. On je tisti, čigar ime ljubiš s svojim imenom. Allah ta'ala je rekel: „Govoril si resnico, o Adam! On je tisti, ki ga najbolj ljubim med svojimi bitji. Odpuščam ti, ker si prosil za odpuščanje zaradi njega.” 2 Po drugem poročilu je rekel: „On je Prerok, ki bo prišel iz tvojega rodu. Če ne bi ustvaril Njega, ne bi ustvaril vas in vaših otrok. Ker ste ga naredili za priprošnjika, sem vam odpustil.”3

Takšnih primerov je na tisoče. Nekateri od njih so navedeni v nadaljevanju:

Moški, ki je bil slep na obe očesi, je prosil našega Učitelja Rasulullaha (sall-Allahu ta'ala 'alaihi wa sallam), naj moli, da bi njegove oči lahko videle. Rasulullah je rekel: „Če želite, bom molil. Če pa boš potrpežljiv in boš zdržal, bo bolje zate.“ Rekel je: „Nimam več moči, da bi bil potrpežljiv. Prosim te, da moliš!“ Tedaj je naš Prerok rekel: „Opravite abdast in recite to molitev:

„Allahumma inni as'aluka wa atawajjahu ilayka bi-Nabiyyika Muhammadin Nabiy-yir-rahma, ya Muhammad inni atawajjahu bika ila Rabbi fi hajatihazihi, li-taqdiya li Allahumma shaffi'hu fiyya.“

Imam an-Nasaii, hadis 'alim (učenjak), poroča, da ko je ta človek izrekel molitev, je Allah ta'ala sprejel njegovo molitev in je lahko videl.

Hadrat 'Uthman ibn Hanif je povedal naslednji dogodek o izvajanju tawassula z našim mojstrom Rasulullahom: „Ko je bil 'Uthman ibn Affan kalifa, se mi je nekdo, ki je bil v veliki stiski, pritožil, ker ga je bilo sram pokazati se pred kalifo. Rekel sem mu: „Takoj opravi abdast in pojdi v Masdžid as-sa'adat! Izgovori zgoraj omenjeno molitev in kar hočeš.

Po molitvi je moški odšel na kraj, kjer je bil kalifa, in privedli so ga pred njega. Kalifa ga je posadil na svojo sajjado (namaz preprogo), prisluhnil njegovim težavam in sprejel njegovo prošnjo. Ko je moški videl, da so njegove težave takoj rešene, je z veseljem prišel k meni in rekel: „Naj bo Allah ta'ala zadovoljen s teboj!

Ne bi se mogel znebiti teh težav, če ne bi spregovoril s kalifom. Domneval je, da sem govoril s Kalifo.“

Ko je bil Umar postal Kalifa, je nastopila lakota. Hadrat Bilal ibn Hars, eden od Ashaboc al-kiram, je šel na Rasulullahov grob in rekel: „O Rasulallah! Tvoj ummat umira od lakote. Prosim te, da posreduješ za dež.“ Tisto noč se mu je v sanjah prikazal naš Učitelj Rasulullah in rekel: „Pojdi h kalifu! Posreduj mu moj salam in mu povej, naj gre ven in moli za dež!“ Ko je šel Hadrat 'Umar ven, da bi molil za dež, je začelo deževati.

Allahu ta'ala sprejema molitve za tiste, ki jih ljubi. Allah ta'ala je izjavil, da zelo ljubi Mohameda 'alaihis-salam. Zato, če nekdo moli z besedami: „Allahumma inni as'aluka bi-jahi Nabiyyikal-Mustafa“, njegova molitev ne bo zavrnjena. Vendar pa je proti adabu, da bi Rasulullah postal wasila za manjše posvetne zadeve.

Burhanaddin Ibrahim Maliki je dejal: „Ubogi človek, ki je bil zelo lačen in je šel k Hujri as-sa'adat ter rekel: 'O Rasulallah! Lačen sem. Čez nekaj časa je nekdo prišel in ga odpeljal v svojo hišo ter ga nahranil. Ko je ubogi človek rekel, da je bila njegova molitev sprejeta, je rekel: „Moj brat! Svojo družino si pustil doma in se odpravil na dolgo, naporno pot, da bi obiskal Rasulullaha. Ali je primerno, da greš v Rasulullahovo navzočnost zaradi grižljaja kruha? V tej vzvišeni prisotnosti bi moral prositi za Džennat in neskončne blagoslove! Allah ta'ala tam ne zavrača prošenj. Tisti, ki dosežejo čast, da obiščejo Rasulullaha, bi morali na dan qiyamata prositi za njegovo priprošnjo.“

Nekega dne je imam Abu Bakr al-Mukri sedel v Masdžid as-sa'adat z imamom al-Tabaranijem in Abu Shaikhom. Bila sta zelo lačna, saj že nekaj dni nista ničesar jedla. Imam Abu Bakr ni mogel več prenašati in je rekel: „Lačen sem, o Rasulallah!“ in se umaknil v kot. K njemu je pristopil kajžar s svojima dvema služabnikoma in rekel: „Moja brata! Prosili ste mojega dedka, Rasulullaha, naj vam pomaga pri lakoti. Naročil mi je, naj vas nahranim.“ Vsi skupaj so jedli. Pustil jim je preostalo hrano in odšel.

“Kdor je bil prizadet s kakšno stvarjo, naj opravi popoln abdast in opravi namaz dveh rakatov! Nato recite: „Ya Rabbi! Prosim te. Prosim te na priprošnjo tvojega Preroka Mohameda 'alaihis-salam, ki je milost za svetove Ya Hadrat Mohamed, naredim te za priprošnjika za mojega Rabba, da sprejmeš mojo prošnjo. Ya Rabbi! Naj bo ta vzvišeni Prerok moj priprošnjik!”
Hadis
aš-šarif

Abu Abdullah ibn Nu'man Marrakushi Tilimsani (umrl v H. 683/AD 1284), eden od islamskih učenjakov, v svoji dragoceni knjigi Misbah-uz-zulam podrobno piše o stotinah muslimanov, ki so dosegli svoje želje in molitve, tako da so našega Učitelja Rasulullah imeli za wasila. Eden od tistih, ki so dosegli svoje cilje s tem, da je Rasulullah wasila, je Muhammad ibn Munkadir. Pripoveduje: „Neki človek je mojemu očetu v hrambo zapustil osemdeset zlatnikov in se odpravil na džihad. Rekel je: 'Hranite jih zame! Lahko jih posodiš pomoči potrebnim. V Medini je bila lakota. Moj oče je vse zlato razdelil tistim, ki so stradali. Človek se je vrnil in prosil za svoje zlato. Moj oče je rekel: „Vrni se naslednjo noč. Odšel je v Hujra as-sa'adat in do jutra prosil Rasulaha. Ob polnoči je prišel moški in rekel: „Odpri roko. Dal mu je vrečko zlata in odšel. Ko je moj oče doma preštel zlate kovance in videl, da jih je osemdeset, je bil navdušen in jih je takoj dal lastniku.“

Hadrat Abu Abdullah Tilimsani v tej knjigi tako opisuje dogodek, ki ga je doživel:

„Leta 637 (1239 n. št.) smo s skupino uglednih ljudi zapustili grad Sadar. Tam je bila oseba, ki nas je vodila. Ko smo nekaj časa hodili, nam je zmanjkalo vode. Začeli smo iskati vodo. Nato smo začeli iskati vodo. Medtem sem se šel olajšati. Takrat sem se počutil strašno zaspanega. Misleč, da me bodo zagotovo zbudili, ko bodo odhajali, sem položil glavo na tla.

Ko sem se zbudil, sem bil sam sredi puščave. Prijatelji so me pozabili in odšli. Samega me je zajel strah. Začel sem tavati po puščavi. Nisem vedel, kje sem in kam naj grem. Povsod je bil gladek pesek. Kmalu se je stemnilo. O karavani, s katero sem potoval, ni bilo niti sledu. V temni noči sem bil povsem sam. Moj strah se je še povečal. V naglici sem začel hoditi hitreje.

Ko sem nekaj časa hodil, sem padel na tla, zelo žejen, utrujen in izčrpan. Obupal sem nad svojim življenjem in čutil, da se približuje moja smrt. Doživela sem nepopisne bolečine, moje trpljenje in bolečine so dosegle vrhunec. Nenadoma mi je prišlo na misel. V temni noči sem zbral vse svoje moči in še zadnjič iskreno in ikhlas rekel: „O Rasulallah! Pomagaj! Prosim te za pomoč z dovoljenjem Allaha ta'ala!

Takoj ko sem končal, sem zaslišal, da me nekdo kliče. Ko sem pogledal, od kod prihaja glas, sem zagledal osebo, ki je še nikoli prej nisem videl, oblečeno v čisto bela oblačila, ki je v nočni temi okoli sebe izžarevala luči in me klicala. Približal se mi je in me prijel za roko. V tistem trenutku sta izginili vsa moja utrujenost in žeja. Bilo je, kot da sem se ponovno rodil. Nenadoma sem se ogrel zanj. Nekaj časa sva hodila z roko v roki. Čutil sem, da doživljam enega najlepših trenutkov v svojem življenju. Ko sem se povzpel čez peščeno sipino, sem zagledal luči prikolice, s katero sem potoval, in zaslišal glasove svojih prijateljev. Približali smo se jim.

Žival, ki sem jo jahal, je karavani sledila od zadaj. Nenadoma je prišla in se ustavila pred mano. Ko sem pred seboj zagledal svojega konja, sem zavpil od veselja. Ko sem zavpil, je oseba, ki je bila z mano, izpustila mojo roko. Nato me je spet prijel za roko in mi pomagal vpreči mojo žival. Nato je rekel: „Ne odvrnemo nikogar, ki nas za kaj prosi ali prosi za pomoč,“ in odšel. V tistem trenutku sem razumel, da je bil naš učitelj Rasullah. Medtem ko je odhajal, je bilo videti, da se je nur, ki ga je izžareval, v nočni temi dvigal proti nebu. Ko je izginil z mojega pogleda, sem se nenadoma opogumil. Skrušeno sem si rekel: „Zakaj nisem poljubil rok in nog našega Učitelja Rasulullaha? Vendar je bilo že prepozno in zamudil sem priložnost.“

Abul-Khair Aqta' je po petih dneh lakote v Medini prišel v Hujra as-sa'adat in pozdravil Rasulullaha. Rekel je, da je lačen, in kmalu zaspal ob strani. V sanjah je videl Rasulullaha, kako prihaja z Abu Bakrom as-Siddiqom na desni, 'Umarjem al-Faruqom na levi in Ali al-Murtada (radiy-Allah ta'ala 'anhum ajma'in), ki je hodil pred njim. Hadrat Ali je prišel in rekel: „O Aba'l-Khair! Vstani, zakaj ležiš? Rasulullah prihaja!“ Takoj je vstal. Rasulullah je prišel in mu dal velik hlebec kruha. Pozneje je Abul-Khair dejal: „Takoj sem začel jesti, ker sem bil zelo lačen. Ko sem pojedel polovico, sem se zbudil. V roki sem našel preostalo polovico.”

To je zapisano tudi v Misbah-uz-zulam: Ahmad ibn Muhammad Sufi je dejal: „Ko sem bil v puščavah Hidžaza, mi ni ostalo nobenega premoženja. Prišel sem do Medine. Ob Hujri as-sa'adat sem dal salam Rasulullahu. Nato sem se usedel na stran in zaspal. Pojavil se je Rasulullah in rekel: „Ali si prišel, Ahmad? Odprite roke! Napolnil mi je roke z zlatom. Prebudil sem se. Moje roke so bile polne zlatih kovancev.“

Imam as-Samhudi opisuje dogodek, ki ga je doživel, v svoji knjigi „Zgodovina Medine“: Izgubil sem hišni ključ. Nisem ga mogel najti. Prišel sem k Hujri as-sa'adat in rekel: „O Rasulallah! Izgubil sem ključ, ne morem domov!“ V tistem trenutku je prišel fant. Pokazal je ključ v roki in rekel: „Našel sem ta ključ. Ali je tvoj?“

Mustafa Ishki Effendi iz Kilisa je v svoji zgodovinski knjigi Mawarid-i Majidiyya zapisal: „V Meki sem ostal dvajset let. Ko sem privarčeval šestdeset zlatnikov, sem z ženo in otroki leta 1247 (1831 po Kr.) prišel v Medino. Ves denar smo porabili med potjo. Šli smo k prijatelju v goste. Obiskal sem Hujra as-sa'adat in prosil Rasulaha za pomoč. Čez tri dni je v hišo, v kateri smo bivali, prišel gospod in rekel, da je za nas najel hišo. Tam je dal prenesti moje stvari. Plačal je najemnino za eno leto. Po nekaj mesecih sem zbolel in mesec dni ležal v postelji. V hiši ni bilo več ničesar za jesti ali prodati. Z ženino pomočjo sem se povzpel na streho. Svoje težave sem želel povedati Rasullahovi grobnici in prositi za pomoč. Toda ko sem dvignil roke za molitev, me je bilo sram prositi za nekaj posvetnega. Ničesar nisem mogel reči. Spustil sem se v svojo sobo.

Naslednji dan je nekdo prišel in rekel: „Ta in ta oseba je poslala te zlate kovance kot darilo. Vzel sem vrečko. Čeprav se je naše preživetje izboljšalo, se nisem mogel znebiti bolezni. S pomočjo sem šel v Hujra as-sa'adat in prosil Rasulaha za ozdravitev. Zapustil sem masdžid in odšel domov, ne da bi koga prosil za pomoč. Ko sem vstopil v hišo, sem si popolnoma opomogel. Da bi se izognil nazarju (slabim očem), sem nekaj dni hodil ven naslonjen na palico. Kmalu je zmanjkalo denarja. Ženo in otroke sem pustil v temi in odšel v Masdžid an-Nabawi. Po nočnem namazu sem Rasuliluhu povedal o svoji težavi. Na poti domov je k meni pristopila oseba, ki je nisem poznal, in mi dala denarnico. Videl sem, da je bilo v njej devetinštirideset zlatnikov, vsak vreden devet kurijev. Kupila sem sveče in druge potrebščine ter se vrnila domov.“

“Če pridejo k vam po zatiranju svojih nafsov
prosijo za odpuščanje Allaha
ta'ala,
in če Moj Rasul moli
za njihovo odpuščanje,
bodo gotovo našli Allaha ta'alaja usmiljenega in sočutnega.”
An-Nisa: 64

V drugem zvezku prevoda knjige Shaqayiq-i Nu'maniyya je zapisano, da je veliki islamski učenjak Mawlana Shamsaddin Muhammad ibn Hamza Fanari (rahimah-Allahu ta'ala), prvi šajh al-Islam v Osmanskem cesarstvu in mujaddid svojega časa, oslepel zaradi katarakte. Neke noči je v sanjah videl našega učitelja Rasulullaha. Ko mu je rekel: „Razloži (naredi tafsir) Sura Taha!“, je odgovoril: „Nimam moči, da bi v tvoji navzočnosti razložil Koran al-karim, niti ne vidim.“ Naš mojster Rasulullah, ki je bil zdravilec Prerokov, je iz svoje blagoslovljene hirke potegnil kos bombaža, ga navlažil s svojo blagoslovljeno slino in mu ga položil na oči. Molla Fanari se je zbudil in našel kos vate na svojih očeh. Ko ga je odstranil, je začel videti. Hvalil je in se zahvalil Allahu ta'ala. Košček bombaža je obdržal in si zaželel, da bi mu ga ob smrti namestili na oči. Ko je umrl v Bursi leta 834 (1431 n. št.), so izpolnili njegovo voljo.

Hadrat Imam Malik se je v Masdžidu an-Nabawi pogovarjal z Abu Ja'far Mansurjem, enim od Abbasid Kalifov. Rekel je: „O Mansur! To je Masdžid as-sa'adat! Umirite svoj glas! Allahu ta'ala je nagovoril skupino z besedami v Sura al-Hujurat: „Ne dvigujte glasu višje od Rasulullahovega glasu!“’4 In v ajat al-karima: „Tisti, ki v Rasulullahovi prisotnosti govorijo tiho...’5 Spoštovanje Rasulullaha po Njegovi smrti je enako, kot če bi ga spoštovali, ko je bil živ.“

Mansur je sklonil glavo in rekel: „O Aba Abdullah! Ali naj se obrnem proti qibli ali proti Qabr as-sa'adatu?“ Hadrat imam Malik je rekel: „Ne obračaj svojega obraza stran od Rasullaha! Ta vzvišeni Prerok (sall-Allahu ta'ala 'alaihi wa sallam), ki je priprošnjik na dan kijamata, bo na dan kijamata wasila za rešitev tebe in tvojega očeta Adama 'alaihis-salama.

Prosite ga za priprošnjo tako, da se obrnete proti Qabr as-sa'adat in se navežete na Rasulullahovo blagoslovljeno dušo. V 64. ajatu Sura an-Nisa je zapisano: „Potem ko so zatrli svoje nafse, če pridejo k tebi in prosijo za odpuščanje Allaha ta'ala in če Moj Rasul moli za njihovo odpuščanje, bodo zagotovo našli Allaha ta'ala sočutnega in usmiljenega. Ta ajat obljublja, da bo tawba tistih, ki bodo Rasulullaha naredili za wasila, sprejeta.“

Nato je Mansur vstal in odšel pred Hujra as-sa'adat. Rekel je: „O moj Rabb! V tem ajat al-karima si obljubil, da boš sprejel odpuščanje tistih, ki bodo Tvojega Rasula naredili za wasila! Tudi jaz te prosim za odpuščanje v vzvišeni prisotnosti tvojega velikega Preroka. Odpusti mi kot svojim služabnikom, ki si jim odpustil, ko so prosili za odpuščanje, ko je bil še živ! O moj Rabb! Prosim Te, da bi Tvojega velikega Preroka, ki je Nabi-ar-Rahma (Prerok usmiljenja), naredil za wasila. O Mohamed, največji med Preroki! Prosil sem svojega rabina, da bi ti naredil tawassul. O moj Rabb! Naredi tega vzvišenega Preroka za mojega priprošnjika!“ Ko je molil, je stal s hrbtom proti qibli in z obrazom proti oknu Muwajahat as-sa'adat. Minbar an-Nabawi je bil na njegovi levi.

Nasvet, ki ga je Kalifa Mansurju dal Hadrat Imam Malik, kaže, da morajo biti tisti, ki molijo pred Hujra as-sa'adat, zelo pozorni. Navedel je, da ne bi bilo primerno, da bi tisti, ki ne morejo pokazati ustrezne skromnosti in spoštovanja do tega kraja, dolgo ostali v Medini al-Munawwarah.

Anatolski vaščan, ki je ostal in se poročil v Medina al-munawwari ter že leta opravljal določeno službo v Hujra as-sa'adat, je nekega dne zbolel za vročinsko boleznijo in hrepenel po ayranu (hladnem napitku iz jogurta in vode). Pomislil je: „Če bi bil v svoji vasi, bi imel ayran iz jogurta in ga pil.“ Tisto noč se je Rasúllah pojavil v sanjah Šajha al-Harama in mu naročil, naj to določeno storitev zaupa nekomu drugemu. Ko je odgovoril: „O Rasullah! To službo opravlja taka in taka oseba iz tvojega ummata,“ je Prerok rekel: “Povej tej osebi, naj gre v svojo vas in pije ajran!“ Ko so mu naslednji dan sporočili ta ukaz, je vaščan rekel: „Kot si ukazal!“ in odšel v svojo domovino.

Ko lahko ena sama misel, ki gre skozi srce, povzroči tolikšno škodo, naj Allah varuje, moramo od tu razumeti, kako veliko škodo lahko povzroči neprimerna beseda ali dejanje, ki ni v skladu z adabom, tudi če gre za šalo.

Ti si iman v srcu mu'min, ki te ljubi,
nikoli ne bo v stiski, zdravilo za njegovo žalost si ti.
Čaka na tvojo priprošnjo, odlok njegovega srca si ti,
Tisti, ki upa na pomoč, jo bo zagotovo dosegel, o Rasulallah.