TRETJI DEL
Islamska religija

Nekatere pomembne zadeve v prepričanju Ahl as-sunnat

1 - Treba je verjeti v šest načel imana, to je verjeti v Allaha ta'alajev obstoj in Njegovo edinost, v to, da nima partnerja ali enakovrednega partnerja, v Njegove angele, v Njegovo

Knjige, Njegovi Preroki, življenje Ahirat (na onem svetu) ter da dobro (khair) in zlo

(sharr) izvirajo od Allaha ta'ala. (To je navedeno v molitvi Amantu.)

2 - Treba je verjeti, da je Koran al-karim zadnjia in dokončna knjiga, ki jo je poslal On, je beseda Allaha ta'ala.

3 - Vernik ne sme nikoli dvomiti v svoj iman.

4 - Treba je zelo ljubiti vse Ashabe al-kiram, ki so verjeli v našega Preroka (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) in ga videli, ko je bil živel. Nikoli ne smemo slabo govoriti o njegovih štirih kalifah, nobenem članu njegovega gospodinjstva ali njegovih spoštovanih žena.

5 - Vsi Ashabi al-kiram pripadajo v Raj. (Rafidhis pravi, da razen petih, so bili vsi sahaba neverniki. Vendar je v Koranu al-karim zapisano, da vsi pripadajo Raju.)

6 - Abu Bakr as-Siddiq je najodličnejši med Ashabi al-kiram.

7 - Ibadatov (dejanj čaščenja) ni treba šteti za del imana. Muslimani, ki verjamejo v zapovedi Allah Ta'ala in prepovedi, vendar jih zaradi lenobe ne izvajajo, se ne štejejo za nevernike. (Wahhabiti trdijo, da so ibadati del imana in da so tisti, ki ne opravljajo namaza ali grešijo, neverniki.) Oseba, ki meni, da harami niso pomembni, ki jih zanemarja ali se norčuje iz islama, pa bo izgubila svoj iman.

8 - Ljudje, ki pripadajo ahl al-qibla (muslimanom) in verjamejo v Allaha Ta'ala ter njegovega Preroka Mohameda 'alaihis-salam, ne smejo biti imenovani za nevernike, tudi če imajo nekatera napačna prepričanja. Ni dovoljeno imenovati ahl al-qibla za nevernike. (Wahhabiti pa imenujejo za nevernike vse, razen sebe.)

9 - Dovoljeno je izvajati namaz, ki ga vodi vsak imam, ki ga ne poznamo in ni odkrito zagrešil grehe. Ta razsodba velja za poveljnike in guvernerje ki vodijo tudi petkov in ajdovski namaz.

10 - Muslimani se ne smejo upreti svojim poveljnikom ali vladam.

Upor je enak povzročanju fitne, fitna pa povzroča različne nesreče. Mi moramo moliti, da bodo delali dobra dela, in jim svetovati - z nežnimi besedami, naj se vzdržijo pokvarjenih in grešnih dejanj.

11 - Med opravljanjem abdasta (wudu, umivanje), tudi če ni izgovora ali močne potrebe, je tako za moške kot za ženske dovoljeno, da naredijo masah

(drgnjenje mokrih rok) na mest (mest je nepremočljiva obutev, ki pokriva del stopala, ki ga je treba umivati pri abdastu) namesto umivanja nog. To ni dovoljeno delati na golih stopalih ali nogavicah.

12 - Treba je verjeti, da je Mi'raj (vzpon Hadrat Muhammeda na nebo) se je zgodil s telesom in dušo. Ker se je na Mi'raj povzpel z obema dušo in telesom. Kdor pravi: „Mi'raj je stanje, to pomeni, da se je zgodil v sanjah,“ se je oddaljil od Ahl as-sunnata.

13 - Iman se ne povečuje ali zmanjšuje. (Njegova svetlost se povečuje ali zmanjšuje.)

14 - Koran al-karim ni stvaritev (ni bil ustvarjen).

15 - Allahu ta'ala je daleč od tega, da bi imel kraj. To pomeni, da ni prav reči in verjeti, da je katerikoli kraj lokacija Allaha ta'ala. (Vahabiti pravijo, da je Allah na nebu ali v Aršu. To je nezvestoba.)

16 - Vprašanje in muka v grobu sta resnična. Muka v grobu bo prizadela tako dušo kot telo. Obiskovanje grobov je jaiz (dovoljeno). Istighasa, to je obisk groba Prerokov in avlija, molitev za njihove ljubezni in prositi za njihovo pomoč, je jaiz. (Wahhabi to imenujejo shirk, to je sprejemanje nekoga drugega kot Allaha za boga. Zaradi tega imenujejo sunite in shi'is mušrike, nevernike.)

17 - Samo Allah pozna neznano, nevidno, in če hoče, nam sporoči svoje Preroke in avlija.

18 - Karamat avlija je resničen. Karamati so izredna stanja, ki jih vidimo v

Allahu ta'ala ljubljenih sužnjih. To so stvari, ki so izven Njegove navade. To to pomeni, da niso v mejah fizikalnih, kemičnih ali bioloških zakonov.

Karamati so tako nešteti, da jih ni mogoče zanikati.

19 - Tisti, ki so ubiti ali storijo samomor, umrejo v času, ki jim je vnaprej določen smrti.

20 - Preroki ne delajo grehov.

21 - Danes je treba biti v enem od štirih pravih madhhabov.

22 - Prvi izmed Prerokov je Adam 'alaihis-salam, zadnji pa Mohamed 'alaihis-salam. (Wahhabiti zanikajo, da so Adam, Idris in Shis Preroki, ter trdijo, da je prvi Prerok Hadrat Nuh. Nekatere skupine, ki svoje voditelje imenujejo rasuli (Preroki), trdijo, da nabi ne bodo več prišli, rasuli pa še bodo. Zaradi tega so se pojavili neverniki, ki se imenujejo rasuli.)

23 - Treba je verjeti v šafa'at (priprošnjo), sirat most, zadnjo sodbo in tehtnico.

24 - Duša ne umre. Duše umrlih muslimanov in nevernikov lahko slišijo.

25 - Potrebno je verjeti v znamenja qiyamata, kot so Dajjal, Dabbat-ulard, prihod Hadrat Mahdija, spust Hadrat Isa z neba, vzhajanje Sonca z zahoda in druga znamenja qiyamata, ki so bila povedana.

„Danes je wajib (obvezen) za vsakega muslimana, da je v eni od štirih madhhabov. Tisti, ki niso v eni od štirih madhhabov, odstopajo od ahl as-sunnata. Tisti, ki odstopajo od ahl as-sunnata, postanejo devianti ali neverniki.“ Sayyid Ahmad Tahtawi (rahmatullahi 'alaih)

Hadrat Imam al-a'zam pravi: „Verjeti je treba v znake qiyamata, kot je rečeno.“ Iz hadisa aš-šarif: „Qiyamat se ne bo zgodil, dokler sonce ne vzide z zahoda. Takrat bodo vsi postali muslimani, vendar jim ta iman ne bo koristil.“ (Bukhari, Muslim)

26 - V ahiratu bo viden Allah ta'ala.

27- Neverniki bodo za vedno ostali v džahannamu in njihove muke se ne bodo zmanjšale; pravzaprav se bodo vedno bolj povečevale.

28 - Na dan qiyamata bodo Preroki in dobri, pobožni muslimani posredovali.

29 - Pošiljanje thawabov branja Korana al-karim, dajanje sadake in pravzaprav vsi ibadati dušam umrlih jim koristijo in povzročijo, da se njihove muke zmanjšajo ali odpravijo. Če verjamemo v vse to, je to znak, da smo v veri Ahl assunnat. (Te informacije so povzete iz knjige Fiqh al-akbar, Nuhbat-ulleali, Maktubat ar-Rabbani, Riyad-un-nasihin, Faraid-ul-favaid.) Pri ibadatih obstajajo štiri madhabe, ki so resnične. Sayyid Ahmad Tahtavi je v poglavju o zabayih (žrtvene živali) v razlagah v knjigi Durr al-mukhtar zapisal: „Danes je za vsakega muslimana wajib (obvezno), da je v enem od štirih madhhabov. Tisti, ki niso v eni od štirih madhhab, odstopajo od Ahl as-sunnata. Tisti, ki odstopajo od ahl as-sunnata, postanejo devianti ali neverniki.“ Nekateri sovražniki madhhab, kot so Ibn Hazm, Shavkani, Abduh, Rashit Riza, Siddiq Hasan, so mnoge muslimane pahnili v odklon, ker so posnemanje šteli za haram, nekatere pa zato, ker so izvajali talfik (zbiranje enostavnih delov štirih madhhab in njihovo združevanje).

Naši imami v veri in ibadatih

Med Tabi'in, ki so se islama učili od Ashabov al-kiram, in Taba at-Tabi'in, ki so se učili od Tabi'in, so nekateri napredovali v verskem znanju in postali veliki imami, ki so mutlaq (absolutni) mujtahidi.1 Postali so lastniki madhhabov v ibadatih, pravila, ki so izhajala iz njihovih ijtihadov, pa so se imenovala madhhab tega učenjaka. Ker večina madhhabov teh učenjakov ni bila zapisana v knjige, so bili pozabljeni. Le ijtihadi štirih velikih imamov so bili zapisani v knjigah in so jih njihovi učenci ohranili ter razširili med muslimani. Tisti, ki vsem muslimanom na zemlji kažejo pravo pot in nas učijo Mohamedove poti 'alaihis-salam, so te štiri velike osebe. To so naši imami madhhabov v ibadatih. Prvi med njimi je Imam al-a'zam Abu Hanifa Nu'man ibn Thabit (radiy-Allah 'anh). Je eden največjih učenjakov islama. Je vodja skupine Ahl as-sunnat. Drugi je Imam Malik ibn Anas, tretji je Imam Muhammad ibn Idris Shafi'i, četrti pa Imam Ahmad ibn Hanbal (rahmatullahi 'alaihim ajma'in).

Danes je oseba, ki ne sledi enemu od štirih priznanih imamov, v veliki nevarnosti, saj je zašla s prave poti. Dva izmed učencev teh štirih imamov sta se močno izkazala v poglobljenem razumevanju vere (imana). Na ta način sta se oblikovali dve glavni smeri v verovanju. Pravo verovanje, skladno s Koranom al-karim in hadisi aš-šarifi, je tisto, ki sta ga opredelila ta dva učenca. Tista, ki v svetu širita iman znanje Ahl as-sunnat, ki je Firka an-najiyya - verovanje odrešitve -, sta ta dva.Prvi je Abu Mansur al-Maturidi, drugi pa Abul Hasan Ali Ash'ari (rahmatullahi 'alaihima). Ta dva Imama sta posredovala isti iman. Nekaj razlik med njima je nepomembnih. Njuno bistvo je enako. Učenjaki islama so hvaljeni v Koranu al-karim in hadisu aš-šarif. V ajat al-karima je zapisano: „Ali so tisti, ki vedo, enaki tistim, ki ne vedo?”2 V drugem ajat al-karima je zapisano: ‘O muslimani! Vprašajte, česa ne veste, od tistih, ki vedo!”3

V hadisu aš-šarif je bilo navedeno:

„Allah ta'ala in angeli ter vsako bitje molijo za muslimane, ki učijo ljudi dobrote.“
„Na dan qiyamata bodo najprej posredovali Preroki, nato učenjaki in nato mučenci.“
„O ljudje! Vedite, da se znanje pridobi s poslušanjem učenjaka.“
„Naučite se znanja. Učenje znanja je ibadat. Thawab džihada je dan tistim, ki se učijo, in tistim, ki poučujejo.“
„Poučevanje je kot dajanje sadake. Učenje od učenjaka je kot opravljanje tahadžud namaz.“
„Učenje je bolj koristno kot vsi dodatni ibadati. Ker koristi njemu in tistim, ki jih bo učil.“
„Tisti, ki se nauči učiti druge, bo deležen thawaba siddiqov.“ „Znanje je zaklad. Njegov ključ je spraševanje.“
„Učite se in delite znanje.“
„Učenje znanja je odrešitev za grehe.“
On je adab, vrlina v celoti,
njegov nur razsvetljuje temo,
To je Khatam al-Anbiya,
moj ljubljeni Prerok.
Vir preroštva,
zavetišče za nemočne,
vir usmiljenja je,
moj ljubljeni Prerok.
Na njegovem hrbtu je pečat preroštva,
On je najbolj usmiljen od Nabijev,
On je razlog za shafa'at,
Moj ljubljeni Prerok.
Edina avtoriteta, ki se lahko konča,
kaos na kraju Mahšar,
tisti, ki obvešča iz onstranstva,
Moj ljubljeni Prerok.

Af’al al-mukallafin

Af’al al-mukallafin je osem: Fard, wajib, sunnat, mustahab, mubah, haram, makruh and mufsid.

1 - FARD: Stvari, ki jih Allah ta'ala jasno in določno zapoveduje v Koranu al-karim, se imenujejo fard. Odstopanje od fardov je haram. Tisti, ki ne verjamejo in jih nimajo za pomembne, postanejo neverniki. Nekateri primeri fardov so iman, opravljanje abdasta, ghusl, petkratni dnevni namaz, post v ramadanu, dajanje zakata in odhod na hadž, kadar so finančno sposobni.

2 - WAJIB: Zapovedi, ki so določene kot fard. Izvajanje witr in Eid namaz, žrtvovanje živali (kurban) in dajanje fitre (sadaka al-fitr), kadar so finančno sposobni. Wajibova stopnja je kot fard.

3 - SUNNAT: Dejanja, ki jih Allah ta'ala ni izrecno zapovedal, vendar jih je naš Prerok pohvalil, pogosto izvajal ali dopuščal (tudi če jih je opazil, pa jih ni prepovedal), se imenujejo „Sunnat“. Zanemarjanje sunnata lahko vodi v kufr (nevero), če gre za njegovo zavračanje. Čeprav ni greh, če jih ne izvajate, če jih sprejemate, pa si tisti, ki jih dosledno in brez utemeljenega razloga opuščajo, zaslužijo, da jim bodo odvzete nagrade in da bodo deležni graje. Primeri sunnata so: izgovarjanje azana, iqamata, opravljanje molitve v skupnosti (jama'at), uporaba miswaka pri abdestu, organiziranje pogostitve na poročno noč in obrezovanje otrok.

4 - MUSTAHAB: Imenuje se tudi mandub ali adab. Je sunnat al-ghayr almuakkada. To so stvari, ki jih je počel in imel rad naš Učitelj, Prerok, četudi jih je opravil enkrat ali dvakrat v svojem življenju. Na primer: dati ime novorojenemu otroku, ko je star sedem dni, opraviti daritev aqiqa za blagoslov sina ali hčerke, nositi lepa oblačila, uporabljati lepe dišave. Tisti, ki to storijo, dobijo veliko thawabov. Če jih opustijo, ni greha.

5 - MUBAH: Dejanja, ki niso niti zapovedana niti prepovedana. Stvari, ki so mubah, prinašajo greh ali thawab, odvisno od namena osebe, ki jih počne. Na primer, spanje, uživanje različnih halal živil, nošenje različnih halal oblačil so mubah. Če te stvari počnemo z namenom, da bi ubogali islam, da bi izvajali islamska pravila, bodo prinesle thawab. Tako kot jesti ali piti z namenom, da bi bili zdravi, in opravljati ibadate.

6 - HARAM: To so stvari, ki jih je Allah ta'ala v Koranu al-karim jasno prepovedal. Opravljanje haram dejanj ali uporaba haram stvari je nedvomno prepovedana. Oseba, ki reče „halal“ za nekaj haram ali „haram“ za nekaj halal, postane kafir (nevernik). Izogibanje stvarem, ki so haram, je fard in prinaša veliko nagrad. Umor, prešuštvo, sodomija, igre na srečo, pitje vina in vseh vrst alkoholnih pijač, laganje, kraja, uživanje svinjine, krvi in mrhovine, ženske, ki gredo ven, medtem ko so njihove glave, roke in noge razgaljene, vse to so haram in hudi grehi. Če oseba pred storitvijo teh grehov recitira bismilo ali verjame, da so ti grehi halal, ali ne pripisuje pomena dejstvu, da jih je Allahu ta'ala naredil za haram, postane nevernik. Če jih stori, čeprav verjame, da so haram, in se boji kazni, ne postane nevernik. Vendar si bo zaslužil muke v Džahannamu. Če vztraja pri izvajanju haramov in se ne pokesa, bo zaradi tega v zadnjem dihu izgubil iman (vero).

7 - MAKRUH: To so stvari, ki jih Allah ta'ala in Muhammedu 'alaihissalam ne marata. Te stvari zmanjšujejo nagrade za ibadate. Makruhi so dveh vrst: Tahrimi makruh: Tahrimi makruh je opustitev wajiba in je blizu haram. Njihova izvedba zahteva mučenje. To so stvari, kot je opravljanje namaza v času sončnega vzhoda in zahoda. Tanzihi makruh: To so dejanja, ki so blizu mubah, to je halal, ali dejanja, za katera je bolje, da jih ne naredite, kot da jih naredite. Kot je opuščanje dejanj, ki so sunnat al-ghayr al-muakkada ali mustahab.

8 - MUFSID: V naši veri obstajajo dejanja, ki izničijo ali naredijo neveljavna zakonita dejanja ali čaščenje, kot so iman, namaz, poroka, hadž, zakat ter nakup in prodaja. Na primer, bogokletno žaljenje Allaha ta'ala ali Korana al-karima izniči iman, smeh med molitvijo izniči abdest in namaz, medtem ko zavestno uživanje hrane ali pijače med postom izniči post. Tisti, ki opravljajo fard, wajib in sunnat ter se vzdržijo harama in makruha, prejmejo thawab (nagrado), medtem ko grešijo tisti, ki izvajajo haram in makruh ali zanemarjajo fard in wajib. Pri tem je thawab za vzdržanje harama veliko večji od thawaba za izvajanje farda, thawab za izvajanje farda večji od vzdržanja makruha, in thawab za opustitev makruha večji od thawaba za izvajanje sunnata.

Kaj je ibadat (čaščenje)?

„Malo ibadata, opravljenega z znanjem, je bolje kot veliko ibadatov, opravljenih brez znanja.“ Hadis aš-šarif

Ibadat je upoštevati zapovedi in prepovedi Allaha ta'ala, ki je ustvaril nas in vsako stvar, ki obstaja, ki nas ves čas ohranja v obstoju, ki nas varuje pred vidnimi in nevidnimi nesrečami, ki nam vsak trenutek podeljuje različne blagoslove. Človeška dolžnost je, da se ljudje po svojih močeh zahvalijo Allahu ta'ala, ki jim pošilja neštete blagoslove. To je dolžnost, dolg, ki ga zapoveduje razum. Toda ljudje imajo napačno pamet. Njihovo razmišljanje je nepopolno. Ljudje sami ne morejo najti primernega načina za izražanje zahvale in spoštovanja Allahu ta'ala, saj dolžnosti, ki jih Allah ta'ala ni razglasil, lahko namesto zahvale postanejo žaljive. Dolžnosti zahvaljevanja in spoštovanja, ki jih opravljamo s srcem, jezikom in telesom, je določil Allah ta'ala in jih prek svojega ljubljenega Preroka prenesel na nas. Zato morajo razumni ljudje slediti Mohamedu 'alaihis-salam, da bi pravilno zahvaljevali in častili Allaha ta'ala. Tisti, ki sledijo Mohamedu 'alaihis-salam, so muslimani, saj je ibadat pravzaprav zahvala Allahu ta'ala in sledenje Mohamedu 'alaihis-salam.

Razdelki Islama

Islam ima dva dela: A – Tiste stvari, ki jih je treba verjeti s srcem.

B- Ibadati, ki jih je treba opraviti s srcem in telesom.

Osnove, v katere je treba verjeti s srcem

Iman pomeni verjeti, da je Rasulullah (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) Prerok Allaha ta'ala, Njegov izbrani poslanec, in to potrditi s srcem. Vse, kar je sporočil, sprejmemo z vero: na kratko verujemo v to, kar je na kratko razložil, in podrobno v to, kar je podrobno prenesel od Allaha ta'ala. Prav tako je pomembno redno in čim pogosteje izgovarjati Kalima ash-shahada. Močan iman pomeni, da smo v resničnost Allahovih lastnosti tako prepričani, kot smo prepričani, da ogenj peče in kače ubijajo s strupom, ter da se temu ustrezno obnašamo. Moramo veličati Allaha ta'ala in njegove lastnosti, biti popolnoma prepričani v srcu, si prizadevati za njegovo odobravanje (rida'), stremeti k njegovi lepoti (jamal) in se izogibati njegovi jezi (ghadab) in kazni (jalal). Ta iman moramo trdno vtisniti v svoje srce, kot je napis vklesan v marmor. Popolnoma moramo verovati v šest temeljev imana.

To so;

1 - Verjeti v obstoj in edinost Allaha ta'ala.

2 - Verjeti v Njegove angele.

3 - Verjeti v knjige, ki jih je razkril Allah ta'ala.

4 - Verjeti v Preroke, ki jih je poslal Allah ta'ala.

5 - Verovati v poslednji dan (Yawm al-akhir).

6 - Verjeti, da qadar, khair (dobro) in sharr (zlo) prihajajo od Allaha ta'ala.

Ibadati, ki se izvajajo s telesom in srcem

Obstajajo ibadati, ki jih mora vsak musliman nujno opraviti, in pravila, ki jih je treba upoštevati pri opravljanju teh dolžnosti. Te ibadate imenujemo Osnove Islama in jih je pet:

1 - Izgovoriti Kalimo aš-šahada.

2 - Izvajati pet dnevnih namazov ob pravem času.

3 - Dajati zakat od svojega premoženja.

4 - Postiti se vsak dan v mesecu ramazanu.

5 - (Za osebo, ki izpolnjuje pogoje) enkrat v življenju opraviti hadž.

Oči tistih, ki te imajo radi,
ne bodo zablodile k drugim,
tistih, katerih cilj si ti,
ne bodo mislili na svet ali ahirat.
Tisti, ki so ti dali svoje srce,
Tisti, katerih znanje te doseže,
tisti, katerih oči so te videle,
Vedno bodo imeli srečo.
Tisti, ki ljubijo, ne umrejo,
njihova telesa ne razpadejo,
kdor se izgubi v ljubezni,
nikoli ne bo imel slabe sreče.
Tisti, ki ubogajo tvoje ukaze,
Tisti, ki so te dosegli,
tisti, ki pojejo kot slavčki,
nihče ne bo nikoli razumel.
Tisti, ki se poznajo po tvoji ljubezni,
Tisti, ki se ljubijo zaradi tebe,
Tisti, ki so dosegli tvojo prisotnost,
se ne bodo nikoli bali smrti.
Brat moj, če si pameten,
naj bo tvoja dolžnost, da ljubiš Haqqa,
Tisti, ki niso okusili ljubezni,
ne bodo imeli čistega srca.

1- Verjeti v obstoj in edinost Allaha ta'ala

(Amantu billahi) pomeni: „Verjamem v obstoj Allaha ta'ala in v Njegovo edinost. To dejstvo potrjujem s srcem in izpovedujem z ustnicami.“ Allahu ta'ala obstaja in je En. On nima partnerja ali sogovornika. To pomeni, da Mu ni partnerja ne v Njegovih lastnostih ne v Njegovi osebi. Tako kot osebe ali lastnosti vseh bitij niso podobne osebi ali lastnostim njihovega Stvarnika, tudi oseba in lastnosti Stvarnika niso podobne osebi ali lastnostim Njegovih bitij. Samo Allah ta'ala je Stvarnik vseh udov, vseh celic vseh bitij iz nič. Nihče ne more poznati resničnosti Allaha ta'ala. On je daleč od vsega, kar pride na misel. Ni dovoljeno razmišljati o Njegovi Osebi. Vendar pa si moramo zapomniti Njegove lastnosti, navedene v Koranu al-karim, in s temi lastnostmi potrditi Njegovo božanskost. Vsi Njegovi Atributi in Njegova Imena so večni v preteklosti (so brez začetka) in večni. On ni materija, predmet ali stanje. On nima podobnega, partnerja ali antipola. Ni podoben stvarem, ki jih poznamo ali si jih lahko predstavljamo. Ni mogoče razumeti ali si predstavljati, kakšen je On. Ko rečemo 'On', nobena od stvari, ki nam pridejo na misel ali ki si jih lahko predstavljamo, ni On. Allahu ta'ala obstaja in je eden. Ni boga, ki bi si zaslužil čaščenje, razen Njega. Allahu ta'ala ni časovno, krajevno ali smerno odvisen. Ni na nobenem kraju ali v nobeni smeri. On je tisti, ki je ustvaril čas, kraj in smer. Nevedni ljudje mislijo, da je nad Aršem ali na nebu. On je tisti, ki je ustvaril Arš in tisto, kar je nad njim in pod njim. Nekaj, kar je bilo ustvarjeno pozneje, ne more biti kraj Tistega, ki je azali (qadim, brez začetka in večno). Ker Njegova oseba ne ostaja na nekem kraju, je tudi daleč od znanih šestih smeri. Ni nad, pod, spredaj ali zadaj, na desni ali levi. Ni ne v tem vesolju ne zunaj njega. Biti znotraj ali zunaj je sprejemljivo le za dve ustvarjeni stvari. Ni mogoče reči, da je Allah ta'ala povsod. Ker je Allahu ta'ala daleč od tega, da bi imel lokacijo, je trditev, da je povsod, določanje lokacije zanj. Tisti, ki je ustvaril vsako lokacijo, torej vse, je Allah ta'ala. Ustvarjeno ne more biti lokacija Stvarnika. Zaradi tega bi morali, namesto da rečemo, da je povsod, reči: „Allah ta'ala je daleč od tega, da bi imel lokacijo.“ Zato pravimo: „Allah ta'ala je prisoten in viden, vedno in povsod. Hadrat Sayyid Abdulhakim Arvasi je dejal:

„Ker Allah ta'ala nima časa ali lokacije, je trditev, da je prisoten in viden, metaforična. To pomeni, da je prisoten in vidi brez časa in lokacije. Ker je vsaka lastnost Allaha ta'ala brez časa in lokacije, sta tudi Njegova prisotnost in videnje brez časa in lokacije.“ Vesolje je bilo ustvarjeno na ravni iluzije. Vesolje v rangu iluzije, ki je vidno, kot da je stalno, je mogoče z Allahovo močjo. On je Stvarnik, Lastnik in Absolutni vladar vseh bitij. Verjeti in priznati je treba, da ni nikogar, ki bi ga lahko nadvladal, mu ukazoval ali mu bil nadrejen. Vsaka vrsta nadrejenosti, vsak atribut popolnosti pripada samo njemu. Pri njem ne obstaja nobena napaka ali pomanjkljiva lastnost. On lahko stori, kar hoče. Kar počne, ni namenjeno temu, da bi bilo koristno Njemu ali drugim. Ne počne stvari za nagrado. V vsem, kar počne, pa so skriti vzroki (hikmati), koristi, blagoslovi in usluge. Allahu ta'ala ni treba delati tega, kar je dobro in koristno za njegova bitja, niti mu ni treba nekaterih ljudi nagrajevati ali druge mučiti. Njegovi superiornosti in dobrohotnosti bi ustrezalo, če bi vse grešnike spravil v Džennat (raj). Njegova pravičnost pa bi bila, če bi vse tiste, ki ga ubogajo in častijo, spravil v Džahannam (Pekel).

Vendar je odredil in izjavil, da bo muslimane, tiste, ki ga častijo, postavil v Džennat in jim podelil milosti, nevernike pa bo večno mučil v Džahannamu. Svoje besede ne drži nazaj. Nič mu ne bi koristilo, če bi vsa živa bitja verjela in ga častila, prav tako mu ne bi škodilo, če bi vsa bitja postala neverniki, pretiravala ali ga ne bi ubogala. Če želi, bo odpustil človeku, ki je zagrešil kakršen koli velik greh in umrl brez kesanja, razen če gre za politeizem ali nevero. Če bo hotel, ga bo mučil zaradi lahkega greha. Izjavil je, da tistim, ki umrejo kot neverniki in odpadniki, ne bo nikoli odpustil in da jih bo večno mučil. V Jahannamu bo mučil tiste muslimane, ki ga častijo, vendar njihova vera (i'tiqad) ni združljiva z vero Ahl as-sunnat in ki umrejo brez kesanja. Vendar pa takšni muslimani herezije (bid'at) ne bodo večno ostali v Jahannamu. Na tem svetu je mogoče (ja'iz) z očmi videti Allaha ta'ala, vendar tega še nihče ni storil. Na dan qiyamata ga bodo neverniki in grešni muslimani videli v Njegovi jezi in slavi, pobožni muslimani pa v Njegovi dobroti in lepoti. Tudi angeli in ženske ga bodo videli v Raju. Neverniki bodo za to prikrajšani. Pretek časa, dneva ali noči, ni mogoče povezati z Allahu ta'ala. Pri Njem se ne more spremeniti v nobenem pogledu, prav tako ni mogoče reči, da je bil takšen v preteklosti ali da bo takšen v prihodnosti. On ne prodira (hulul) v nič. To pomeni, da se z ničemer ne združuje. Nikoli nima nasprotja, podobnosti, partnerja, pomočnika ali zaščitnika.

“Ker Allah ta'ala nima časa ali lokacije, je trditev, da je prisoten in vidi, metaforična. To pomeni, da je prisoten in vidi brez časa in lokacije.“ Sayyid Abdulhakim Arvasi (rahmatullahi 'alaih)

Nima očeta, matere, sina, hčerke ali zakonca. Vedno in povsod je prisoten, vse obdaja in prežema. Vsakomur je bližje kot vratna žila na vratu. Vendar pa Njegovo obkrožanje, Njegova navzočnost ali povezanost ali bližina ni takšna, kot jo razumemo iz teh besed. Njegove bližine ni mogoče razumeti z znanjem 'ulama (učencev), z intelektom znanstvenikov ali s kashf ali shuhud (navdihi, razodetji) Avlija (dragih sužnjev Allaha ta'ala). Človeški razum ne more razumeti njihovih notranjih pomenov. Allah ta'ala je edinstven v svoji osebi in svojih lastnostih. V nobeni od njih ni sprememb ali razlik. Imena Allah ta'ala so neskončna. Znano je, da ima tisoč in eno Ime; to pomeni, da je ljudem razkril tisoč in eno Svoje ime. V Mohamedovi religiji 'alaihis-salam je bilo razodeto devetindevetdeset od njih, imenovanih „Asma al-husna“.

Dhati in thubuti atributi Allah ta'ala
Allah ta'ala ima šest (atributov, imenovanih) Sifat adh-dhatiyya:

1 - Al-Wujud: Allah ta'ala obstaja. Njegov obstoj je večen v preteklosti. On je Wajib al-wujud; to pomeni, da je njegov obstoj nujen.

2- Al-Qidam: Obstoj Allaha ta'ala je brez začetka.

3- Al-Baqa': Obstoj Allaha ta'ala je brez konca. Nikoli ne preneha obstajati. Kakor je nemogoč obstoj partnerja, tako je nemogoč neobstoj za Njegovo Dhat (Osebo, Bistvo) in Atribute.

4 - Al-Wahdanijjat: Allah ta'ala nima partnerja ali enakovrednega partnerja v svojem Dhat, Atributih in dejanjih.

5- Al-Mukhalafatun-lilhawadith: Njegova dhat in atributi niso podobni dhat in atributom nobenega od Njegovih bitij.

6- Al-Qiyam bi-nafsihi: Allah ta'ala obstaja s svojim Dhat. On ne potrebuje kraja. Ko ni bilo materije ali kraja, je obstajal, ker je prost vsake potrebe. V večni prihodnosti bo vedno enak, kot je bil, preden je iz neobstoja ustvaril to vesolje.

Allah ta'ala ima osem (atributov, imenovanih) Sifat ath-thubutiyya:

1 - Hayat: Allah ta'ala je živ. Njegovo življenje ni podobno življenju bitij. Njegovo življenje, ki je vredno in lastno Njegovemu Dhat, je večno v preteklosti in prihodnosti.

2 - „Ilm: Allah ta'ala ve vse. Njegovo znanje ni podobno znanju Njegovega stvarstva. Če mravlja hodi po črnem kamnu v temni noči, On to vidi in ve. On pozna misli in namere, ki jih ljudje skrivajo v svojih srcih. Njegovo znanje se ne spreminja. Je večno v preteklosti in prihodnosti.

3 - Sam': Allah ta'ala sliši. Sliši brez kakršnegakoli sredstva ali usmeritve. Njegovo poslušanje ni podobno poslušanju bitij. Ta Njegova lastnost je tako kot druge Njegove lastnosti večna v preteklosti in tudi v prihodnosti.

4 - Basar: Allah ta'ala vidi. Vidi brez orodij in pogojev. Njegovo gledanje ni z očmi.

5 - Irada: Allah ta'ala ima voljo. Ustvarja, kar hoče. Vse nastane po Njegovi volji. Ni moči, ki bi lahko preprečila Njegovo voljo.

6 - Qudrat: Allah ta'ala je vsemogočen. Nič mu ni težko.

7 - Kalam: Allah ta'ala ima lastnost govora. Njegov govor ni orodje, črke, zvoki ali jezik.

8 - Takwin: Allah ta'ala je Stvarnik. Poleg Allaha ni drugega stvarnika. Vse je ustvaril On. Nikogar razen Allaha ta'ala ne smemo imenovati stvarnik. On je vsa bitja ustvaril iz nič. On sam ustvarja dejanja ljudi in živali, pavze, misli, bolezni, ozdravitve, dobra in slaba dejanja, koristi in škode. Ljudje ne morejo ustvariti svojih dejanj ali misli ali česar koli drugega. Vedno je On tisti, ki izumlja in ustvarja misli, dejanja, raziskovanja in odkritja ljudi. Nevedno in bogokletno je uporabljati besedo „stvarnik“, kadar se nanaša na nekoga drugega kot Njega. Sifat ath-thubitiyya Allaha ta'ala kot tudi Njegova sifat adh-dhatiyya sta qadim (večna). Tudi teh lastnosti ni mogoče ločiti od Njegove Dhat (Osebe). Z drugimi besedami, Njegovi Atributi niso niti enaki Njegovemu Dhat niti ločeni od Njegovega Dhat. Nihče in nič ne more biti partner ali enakovreden Njegovim Atributom.

Njegovi atributi Dhati so atributi Allaha ta'ala, ki se nanašajo izključno na Njegovo osebo. Ti atributi ne obstajajo pri nobenem od ustvarjenih bitij. Prav tako nimajo nobene povezave z ustvarjenim.

Njegovi thubuti atributi so atributi, ki imajo povezavo z ustvarjenim. Razen ustvarjenih atributov jih je svojim sužnjem dal v omejenih, majhnih količinah. Tudi v teh Njegovih Atributih ni mogoče ničesar spremeniti. Tako kot Dhati atributi so azali (večni, brez začetka in večni). Ker so bila bitja ustvarjena pozneje, je tudi povezava Atributov z njimi nastala pozneje; ni večna. Ti Njegovi Atributi, torej to, da je živ, da pozna, sliši, vidi, ima moč, hoče in govori, niso podobni tistim, ki jih imajo sužnji. Podobna so si le imena. Razumevanje bistva Njegovega dhata in atributov je nemogoče. Nobena stvaritev ne more razumeti svojega stvarnika. Naš Učitelj, Prerok, je izjavil: „Razmišljajte o stvaritvah Allaha ta'ala. Ne razmišljajte o Njegovi osebi. Ker ne morete ceniti ali razumeti Njegove veličine.“ V drugem hadisu aš-šarif je bilo izjavljeno: „Allah ta'ala je daleč od vsega, kar pride na misel.”4

2 - Verjeti v angele

Wa Malaikatihi: Pomeni „Verjamem v angele Allaha ta'ala“. Angeli so materialni, vendar eterični (latif), bolj eterični kot plinasta faza materije. So nurani (svetleči). So živi. Imajo razum ('aql). Zloba, ki jo imajo ljudje, pri angelih ne obstaja. Lahko imajo kakršno koli obliko. Tako kot se plini spreminjajo v tekoče in trdne snovi, ko postanejo trdni, pa zavzamejo katero koli obliko, lahko angeli zavzamejo čudovite oblike. Angeli niso duše, ki so se ločile od teles velikih ljudi. Kristjani domnevajo, da so angeli takšne duše. Za razliko od energije in moči,

“Meditirajte o stvaritvah Allaha ta'ala. Ne razmišljajte o Njegovi osebi. Ker ne morete ceniti ali razumeti Njegove veličine.“ Hadis aš-šarif niso nepomembne. Nekateri antični filozofi so tako domnevali. Malak (angel) pomeni odposlanec, poslanec. Množinska oblika besede malak je „Malaika“. Angeli so bili ustvarjeni pred vsemi drugimi živimi bitji. Zato nam je bilo zapovedano, da moramo verjeti vanje pred verovanjem v svete knjige, ki so pred verovanjem v Preroke. V Koranu al-karim so imena teh verovanj navedena v tem zaporedju. Vera v angele mora biti naslednja: Angeli so sužnji Allaha ta'ala. Niso Njegovi partnerji, niti niso Njegove hčere, kot domnevajo neverniki in politeisti. Allah ta'ala je zadovoljen z vsemi angeli. Upoštevajo njegove ukaze in nikoli ne delajo grehov ali ne kršijo ukazov. Niso ne moški ne ženske. Ne poročajo se. Nimajo otrok. Imajo življenje; to pomeni, da so živi. Ko je Allah ta'ala naznanil, da bo ustvaril ljudi, so angeli vprašali: „O naš Rabb! Ali boš ustvaril tista bitja, ki bodo pokvarila svet in prelivala kri?“ Takšna vprašanja angelov, imenovana dhalla, ne spremenijo dejstva, da so nedolžni in brez krivde. Med vsemi bitji so angeli najštevilčnejši. Nihče razen Allaha ta'ala ne pozna njihovega števila. Na nebu ni praznega prostora, kjer angeli ne bi častili. Vsak prostor na nebu zasedajo angeli v ruku' (poklonu med namazom) ali v sajda (poklonu). Na nebu, na zemlji, v travi, na zvezdah, v vsakem živem in neživem bitju, v vsaki dežni kapljici, rastlinskem listu, atomu, molekuli, v vsaki reakciji, gibanju, v vsem imajo angeli svoje dolžnosti. Povsod izvajajo ukaze Allaha ta'ala. So posredniki med Allahom ta'ala in bitji. Nekateri od njih so poveljniki drugih angelov. Nekateri od njih so Prerokom prinašali sporočila med ljudmi. Nekateri angeli prinašajo v človeško srce dobre misli, imenovane „ilham“ (navdih). Nekateri drugi se ne zavedajo vseh človeških bitij ter so se izgubili v lepotah Allaha ta'ala. Vsak od teh angelov ostaja na določenem mestu in ne more zapustiti svojega mesta. Angeli, ki pripadajo Raju, ostanejo v Raju. Njihov nadrejeni je Ridwan. Angeli Jahannama, Zabanis, v Jahannamu izvajajo, kar jim je ukazano. Ogenj Jahannama jim ne škoduje, tako kot morje ne škoduje ribam. Obstaja devetnajst vodilnih zabanijev. Njihov vodja je Malik. Za vsakega človeka so štirje angeli, ki beležijo vsa dobra in slaba dejanja. Dva od njih prideta ponoči, druga dva pa podnevi. Imenujejo se Kiraman katibin ali angeli Hafaza. Rečeno je bilo tudi, da se angeli Hafaza razlikujejo od Kiraman katibin. Angel na desni strani je nadrejen tistemu na levi in beleži dobra dejanja. Tisti na levi strani pa zapisuje slaba dejanja. Obstajajo angeli, ki bodo mučili nevernike in neposlušne muslimane v njihovih grobovih, in angeli, ki bodo postavljali vprašanja v grobovih. Angeli, ki sprašujejo, se imenujejo „Munkar in Nakir“. Tisti, ki bodo spraševali muslimane, se prav tako imenujejo „Mubashshir in Bashir“.

Angeli so nadrejeni drug drugemu. Najvišji angeli so štirje nadangeli.

1 - Gabrijel 'alaihis-salam. Njegova naloga je bila, da Prerokom prinaša wahi (razodetje) ter jih obvešča o zapovedih in prepovedih.

2 - Israfil 'alaihis-salam. On bo zapel na rog, imenovan Sur. Dvakrat bo zapiskal na rog Sur. Ob prvem zvoku bodo umrla vsa živa bitja razen Allaha ta'ala. Ob drugem zvoku bodo vsi vstali od mrtvih.

3 - Mikail 'alaihis-salam. Njegova naloga je, da povzroči poceni, potratnost, pomanjkanje, obilje in premakne vsak predmet.

4 - Azrail 'alaihis-salam. Vzema človeške duše.

Ti štirje so Preroki vseh angelov. Za temi štirimi so glede na nadrejenost štirje razredi angelov: štirje angeli Hamala al-Arsh, ki jih bo osem na qiyamatu; angeli v Božji prisotnosti, imenovani Muqarrabin; voditelji mučilnih angelov, imenovani Karubiyun; in angeli usmiljenja, imenovani Ruhaniyun. Vsi ti so višji angeli. So višji od vseh človeških bitij, razen od Prerokov. Sulaha (tisti, ki so pobožni in se vzdržujejo grehov) in Avlij med muslimani so višji od angelov običajnega razreda. Navadni angeli pa so višji od navadnih, to je neposlušnih in grešnih muslimanov.

3- Verjeti v Njegove knjige

Wa kutubihi: Pomeni „Verjamem v knjige, ki jih je razkril Allah ta'ala“. Nekaterim Prerokom je te knjige poslal tako, da jim je angel Gabrijel recitiral. Nekaterim je poslal knjige, zapisane na tablicah, nekaterim drugim pa tako, da so jih slišali brez angela. Vse te knjige so Beseda (Kalam) Allaha ta'ala. So večne v preteklosti in večne. Niso bitja. Niso besede, ki so si jih izmislili angeli, niti niso besede Prerokov. Vse knjige, ki jih je poslal Allah ta'ala, so pravilne in resnične. Sto štiri nebeških knjig so nam bile razkrite. Od teh je deset suhufov (pl. sahifa, majhna knjiga) so bile razodete Adamu 'alaihis-salam, petdeset suhufov Shisu (Shitu) 'alaihis-salam, trideset suhufov Idrisu 'alaihis-salam in deset suhufov Ibrahimu 'alaihis-salam; Tawrat (izvirna Tora) je bil razodet Musa 'alaihis-salam, Zebur (Psalmi) Dawudu 'alaihis-salam, Injil (Biblija) Isa 'alaihis-salam in Koran al-karim Mohamedu 'alaihis-salam. Koran al-karim je nadomestil vse knjige in odpravil veljavnost njihovih pravil. V Koranu al-karim ne bo nikoli do konca sveta nobenih napak, dodatkov, pozabljenih ali manjkajočih točk. Vse znanje o preteklosti in prihodnosti je v Koranu al-karim. Zato je višji in dragocenejši od vseh knjig. Največji mu'jiza (čudež) Rasulullaha (sallAllahu 'alaihi wa sallam) je Koran al-karim. Če bi se zbrali vsi ljudje in džini in poskušali povedati nekaj podobnega najkrajši suri iz Korana al-karim, tega ne bi zmogli. Danes morajo vsi ljudje slediti Koranu al-karim. Trenutno nikjer ni pravega tavrata ali indžila. Obstajajo pokvarjeni Indžili. Te knjige so ponaredili, spremenili ljudje. Tudi če ne bi bile pokvarjene, niso veljavne; razveljavil jih je Allah ta'ala.

„Mi smo tisti, ki smo razkrili Koran, in mi smo tisti, ki ga bomo zaščitili.“ Hijr: 9

Koran al-karim je bil razodet po posameznih delih in dokončan v triindvajsetih letih. Koran al-karim velja do qiyamata. Zaščiten je pred tem, da bi postal neveljaven in da bi ga ljudje pokvarili. Če nekdo verjame, da je v njem pomanjkljivost ali presežek, potem ta oseba ne verjame v Allaha ta'ala.

To je navedeno v ajat al-karima:

„Mi smo tisti, ki smo razodeli Koran, in mi smo tisti, ki ga bomo zaščitili.“ (Hijr:9)

„Koran al-karim je zelo dragocena, mogočna (neprimerljiva) knjiga. Laž ne sme vstopiti vanjo ne od spredaj ne od zadaj. (Ker) jo je razodel Allah ta'ala, ki je hakim (Najmodrejši) in mahmud (Neizmerno hvalevreden).“ (Fussilat 41-42)

Koran al-karim obvešča o številnih preteklih in prihodnjih dogodkih. Bolj ko ga berete ali poslušate, bolj ste navdušeni nad njegovim branjem ali poslušanjem. Morda se fizično utrudite, vendar vam nikoli ni dolgčas. Z neštetimi doživetimi dogodki ugotovljeno dejstvo je, da njegovo branje ali poslušanje zdravi težave. Občutki strahu ali nenadni občutki strahu, ko ga slišite brati ali recitirati, niso redki dogodki, nekateri ljudje pa so zaradi njegovega učinka celo umrli. Srca mnogih neizprosnih sovražnikov islama so se pomirila, ko so poslušali Koran al-karim, in njihovi lastniki so postali verniki. Koran al-karim se ni spremenil od trenutka, ko je bil razodet, in se tudi nikoli ne bo spremenil. Koran al-karim je Allahova beseda. Človeška bitja takšne knjige ne morejo sestaviti. Ni bilo mogoče povedati česa podobnega niti enemu samemu njenemu ajatu. Štirinajststo let so bili pesniki in književniki nemočni in osupli nad pesniškim slogom in pomenom Korana al-karim. Ko je naš Prerok (Salla Allahu 'alaihi wa sallam) počastil drugi svet s svojo prisotnostjo, je njegov prvi kalifa Hadrat Abu Bakr dal zbrati celoten Koran al-karim na papirju. Tako je nastala knjiga (rokopis), imenovana Mushaf. Vsi Ashab Preroka soglasno izjavil, da je ta mushaf je Beseda Allah ta'ala. Ko je Hadrat 'Uthman napisal še šest mushafov, jih je poslal v nekatere pokrajine. Prebrati moramo izvirno obliko Korana al-karim v arabskem jeziku. Nobenega besedila, napisanega z drugimi črkami, ni mogoče imenovati Koran al-karim. Ko ga držimo v rokah, moramo imeti abdast (čisti), sedeti proti qibli in ga brati s pozornostjo. Brati ga je treba počasi in s khushu (globokim in ponižnim spoštovanjem) ter s pogledom na mushaf in pravilno izgovarjati vsak ajat v skladu s pravili tajwida. Ne smemo pozabiti, da je to, kar beremo, Beseda Allaha ta'ala, ter moramo upoštevati zapovedi in prepovedi Korana al-karim.

4- Verjeti v Preroke Wa Rusulihi:

Wa Rusulihi: To pomeni: „Verjamem v Preroke Allaha ta'ala“. Preroki so bili poslani, da bi ljudje dosegli pot, ki je Allahu ta'ala všeč, in da bi jih vodili na pravo pot. So plemenite, ugledne osebe, katerih narava, značaj, znanje in razum so višji od vseh ljudi njihovega časa, nimajo nobene slabe lastnosti v svojem značaju in nobenega neprijetnega načina. Preroki so imeli lastnostiIsmat, to pomeni, da niso storili nobenih hudih ali bridkih grehov pred ali po tem, ko so bili obveščeni o svojem nubuwwat (preroštvo). Potem ko so bili obveščeni o svojem nubuwwatu in dokler njihov nubuwwat ni bil znan in razširjen, niso imeli takšnih napak, kot so slepota, gluhost ali podobno. Prerok, ki je prinesel novo vero, se imenuje Rasul (poslanec). Prerok, ki ni prinesel nove vere, ampak je ljudi povabil k prejšnji veri, se imenuje Nabi. Pri sporočanju (tabligh) zapovedi in pozivanju ljudi k veri Allahu ta'ala ni razlike med rasulom in nabijem. Verjeti moramo, da so bili vsi Preroki brez izjeme pošteni in resnicoljubni. Kdor ne verjame v enega od njih, velja, da ne verjame v nobenega. Čeprav so imeli veliko sovražnikov in so se iz njih norčevali ter z njimi grdo ravnali, se Preroki niso bali sovražnikov in niso oklevali, ko so ljudem sporočali ukaze Allaha ta'ala. Allah ta'ala je podpiral svoje Preroke z mu'jizami, da bi pokazal, da so bili pošteni in resnicoljubni. Nihče se ni mogel upreti njihovim mu'jizam. Oseba, ki sprejme Preroka in mu verjame, se imenuje Njegov ummat. Na dan qiyamata bo Prerokom dovoljeno, da posredujejo za tiste, ki so hudo grešili svoje ummate, in njihova priprošnja bo sprejeta. Allah ta'ala bo dovolil tudi ulama (učencem), sulaha (tistim, ki so pobožni) in avlija (tistim, ki jih Allah ta'ala ljubi) med njihovimi ummati, da posredujejo, in njihova priprošnja bo sprejeta. Preroki ('alaihimus-salawatu wat-taslimat) so v svojih grobovih živi z življenjem, ki ga ne moremo poznati; zemlja ne povzroči, da bi njihova blagoslovljena telesa zgnila. Zaradi tega je bilo v hadisu aš-šarif rečeno: „Preroki opravljajo namaz v svojih grobovih.“ Medtem ko so blagoslovljene oči Preroka spale, oko Njegovega srca ni spalo. Vsi Preroki so bili enaki pri opravljanju svojih dolžnosti Prerokov in pri posedovanju odličnosti nubuwwat. Preroki ('alaihimus-salawatu wat-taslimat) so človeška bitja. Džini, angeli in ženske nikoli ne morejo biti Preroki za človeška bitja. Džini in angeli ne morejo nikoli doseči stopnje preroštva. Preroki so bili nadrejeni drug drugemu in so imeli višje časti. Na primer glede na število njihovih ummatov, velikost držav, v katere so bili poslani, njihovo znanje in ma'rifat, ki sta se razširila na širšem območju, ter njihove čudeže, ki so bili številni in nenehni, in ker so zanje veljali posebni blagoslovi in milosti. Zaradi tega je Prerok zadnje dobe, Mohamed 'alaihis-salam, boljši od vseh drugih Prerokov. Preroki, imenovani Ulu'l-'azm, so boljši od drugih. Rasuli so nadrejeni nabijem, ki niso rasuli. Adam 'alaihis-salam je Safiyyullah, čista oseba, ki je bila ustvarjena kot plemenita oseba z naklonjenostjo Allaha ta'ala. Nuh 'alaihis-salam je Najiyullah, oseba, ki je vedno potopljena v Allahu ta'ala, oseba, ki se veseli božanskih fayzes. Ibrahim 'alaihis-salam je Khalilullah, ker v njegovem srcu ni bilo ljubezni do bitij in je bila samo ljubezen do Allaha ta'ala. Musa 'alaihis-salam je Kalimullah, ker je govoril z Allahom ta'ala. Isa 'alaihis-salam je Ruhullah in Kalimatullah, ker ni imel očeta in se je rodil le ob Kalima al-ilahiyya (Božji besedi): „Bodi!“ Poleg tega je oznanjal besede Allaha ta'ala, ki so bile polne Božanske modrosti, in jih posredoval ušesom ljudi.

„Preroki opravljajo namaz v svojih grobovih.“ Hadis aš-šarif

Mohamed 'alaihis-salam, ki je razlog za stvarjenje vseh bitij in najbolj superioren, najbolj ugleden, najbolj časten med ljudmi, je Habibullah (Ljubljenec Allahu ta'ala). Veliko je dokazov, ki dokazujejo njegovo veličino in superiornost ter da je bil Habibullah. Zaradi tega o Njem ni mogoče izreči besed, kot sta „bil premagan“ ali „bil poražen“. Ob qiyamatu bo vstal iz groba pred vsemi. Pred vsemi drugimi bo šel na kraj mahshar (sodbe). Pred vsemi bo vstopil v Džennat. Stopnje njegovega čudovitega moralnega značaja ni mogoče oceniti, človeška moč za to ne zadostuje. Na dan qiyamata se bodo vsi Preroki zatekli v senco svojega prapora. Allah ta'ala je vsem Prerokom ukazal, da morajo, če ostanejo živi do časa Mohameda 'alaihis-salam, ki je med bitji Njegov ljubljenec in izvoljenec, vanj verjeti in mu pomagati. Vsi Preroki pa so v svoji zadnji prošnji ukazali svojim ummatom, naj storijo enako. Mohamed 'alaihis-salam je „Khatam-al-anbiya“ (zadnji Prerok), kar pomeni, da ga ne bo nasledil noben Prerok.

Lastnosti Prerokov

Verjeti je treba, da je imel vsak Prerok ('alaihimus-salam) sedem lastnosti:

1 - Ismat: Nikoli ne delajo grehov. Preroki ne storijo nobenega greha, ne glede na to, ali gre za težke ali lahke grehe, ki so bili ali bi bili prepovedani v kateri koli resnični religiji.

2 - Amanat [zanesljivost]: Preroki so zaupanja vredni ljudje v vseh pogledih. Nikoli ne kršijo zaupanja.

3 - Sidq: Preroki so pošteni ljudje v vseh svojih besedah, dejanjih in obnašanju. Nikoli ne lažejo.

4 - Fatanat: Preroki so izredno inteligentni in pametni ljudje. Nihče s pomanjkljivostmi, kot sta slepota ali gluhost, ni postal Prerok. Vsi Preroki so moški. Nobena ženska ni bila Prerok.

5 - Tabligh: Preroki so se vsega, kar so razglasili, naučili z wahyjem (razodetjem), ki je prišel od Allaha ta'ala. Nobena od zapovedi ali prepovedi, ki so jih sporočili, ni iz njihovih osebnih misli. Sporočili so vse tisto, kar jim je bilo zapovedano sporočiti.

6 - Adalat [pravičnost]: Preroki nikoli ne storijo krutosti ali nepravičnosti. Zaradi nikogar ne odstopajo od pravičnosti.

7 - Amnul-azl: Niso zavrnjeni iz preroštva. So Preroki na tem svetu in v ahiratu. Število Prerokov ni znano. Znano je, da jih je bilo več kot sto štiriindvajset tisoč. Med njimi je bilo 313 ali 315 Rasulov. Med vsakim Rasulom je bilo približno tisoč let.

Med njimi je šest najboljših Rasulov, imenovanih Ulu'l-'azm, in sicer: Adam, Nuh, Ibrahim, Musa, Isa in Muhammad Mustafa 'alaihimus-salatu was-salam. Znani so naslednji triintrideset Preroki: Adam, Idris, Shis (ali Shit), Nuh, Hud, Salih, Ibrahim, Lut, Isma'il, Is'haq, Ya'qub, Yusuf, Ayyub, Shu'aib, Musa, Harun, Khidir, Yusha' ibn Nun, Ilyas, Alyasa', Dhu'l-kifl, Sham'un, Ishmoil, Yunus ibn Mata, Dawud, Sulayman, Loqman, Zakariyya, Yahya, 'Uzair, Isa ibn Maryam, Dhu'l-qarnain in Muhammad 'alaihimus-salatu wa-ssalam. V Koranu al-karim so zapisana le imena osemindvajsetih od njih. Ni gotovo, ali so bili Dhu'l-qarnain, Loqman, 'Uzair in Khidir Preroki ali ne. V šestintrideseti črki drugega zvezka knjige Maktubat al-Ma'sumiyya je zapisano, da obstajajo verodostojna poročila, ki navajajo, da je bil Khidir ''alaihis-salam Prerok. V dvainosemdesetem zvezku pa je zapisano naslednje: To, da se Khidir 'alaihis-salam (od časa do časa) pojavlja v človeški podobi in tudi počne nekatere stvari, še ne kaže, da je živ. Allah ta'ala je njegovi duši, kot tudi dušam mnogih drugih Prerokov in Avlija, dal dovoljenje, da se pojavijo v človeški obliki. Če jih vidimo, to še ne dokazuje, da so živi.

5 - Verjeti v Ahirat (posmrtni svet)

Wal yawmil akhiri: To pomeni: „Verjamem v dan ahirat.“ Začne se na dan, ko oseba umre, in traja do konca qiyamata (sodnega dne). Imenuje se „zadnji dan“, ker po njem ni noči ali ker prihaja po svetu. Kdaj bo nastopil qiyamat, ni bilo znano. Kljub temu je naš Prerok (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) opozoril na številne njegove napovedi: Versko znanje bo pozabljeno. Povečala se bosta pokvarjenost in zlo. Na čelu bodo brezbožni, nemoralni in nečastni ljudje. Ukazi Allaha ta'ala bodo prepovedani. Povsod se bodo dogajali prekrški. Prišel bo Hadrat Mahdi; Isa 'alaihis-salam se bo z neba spustil v Damask; pojavil se bo Dajjal; ljudje, imenovani Ya'juj in Ma'juj, bodo povzročili nemir na vsem svetu; sonce bo vzšlo z zahoda. Nastali bodo siloviti potresi; iz Jemna bo izbruhnil ogenj; nebo in gore bodo razpadle na koščke; sonce in luna bosta potemnela; morja se bodo med seboj mešala, vrela in se sušila5

Musliman, ki stori grešno dejanje, se imenuje fasiq. Fasiqi in vsi neverniki se bodo mučili v svojih grobovih. V ta dejstva je vsekakor treba verjeti.

Spraševanje v grobu je resnično. Po pokopu bo imel pokojnik neznano življenje in bo bodisi v blagoslovu bodisi v mukah. Kot je bilo razglašeno v hadisu aš-šarif, bosta dva angela po imenu Munkar in Nakir v preobleki dveh neznanih strašnih ljudi prišla v njegov grob in ga zaslišala.6 Vprašanja v grobu se po mnenju nekaterih učenjakov nanašajo na nekatere osnove imana ali na celoten iman po mnenju nekaterih drugih. Zato moramo svoje otroke naučiti vprašanja in odgovore na naslednja vprašanja in jih imeti zapomnjene:

„Kdo je tvoj Rabb? Kdo je tvoj Prerok? Kaj je tvoja vera? Kakšno je (ime) vaše Svete knjige? Kje je tvoja qibla? Kateri so vaši madhabi v iman in amal (ibadat)?“

„Moj Rabb je Allah. Moj Prerok je Mohamed 'alaihis-salam. Moja vera je Islam. Moja Sveta knjiga je Koran al-karim. Moja qibla je Ka'ba. Moj madhhab

“Če boš zame rekel salawat, ti bo na mostu Sirat prineslo svetlobo.“ Hadis aš-šarif in iman je Ahl as-sunnat wal-jama'at, moj madhhab v ibadat pa je madhhab Imam al-a'zam Abu Hanifa.”

V Tadhkira al-Qurtubi je zapisano, da tisti, ki niso Ahl as-sunnat, ne bodo mogli pravilno odgovoriti. Grobovi tistih, ki bodo dali lepe odgovore, se bodo povečali in odprlo se bo okno v Džennatu. Vsako jutro in vsak večer bodo videli svoje mesto v Raju, angeli pa jim bodo delali usluge in jim sporočali dobre novice. Tisti, ki ne bo mogel pravilno odgovoriti, bo z železnimi kladivi tako močno pretepen, da bo njegovo rjovenje slišalo vsako bitje razen ljudi in džinov. Njegov grob bo tako tesen, da ga bo stisnil, kot da bi se mu prepletale kosti. Odprla se bo luknja v Jahannam. Zjutraj in zvečer bo videl svoje mesto v Jahannamu. V grobu ga bo do vstajenja grenko mučilo. Treba je verjeti v življenje po smrti. Ko meso in kosti zgnijejo in se spremenijo v zemljo in plin, se bodo spet zbrali; duše bodo vstopile v telesa, ki jim pripadajo, in vsi bodo vstali iz svojih grobov. Zato se ta čas imenuje dan Qiyamat (dan vstajenja). Vsa živa bitja se bodo zbrala na kraju Mahšar (kraj zbiranja). Knjige listin bodo odletele k svojim lastnikom. Vsemogočni Allah, Stvarnik zemlje, nebes, zvezd in vseh delcev, bo poskrbel za vse to. Rasul Allaha ta'ala, naš Učitelj (sall-Allahu 'alaihi wa sallam), je poročal, da se bo to zgodilo. Vsekakor so njegove besede vedno resnične. Vse se bo zagotovo zgodilo. Knjige dejanj pobožnih (salih), dobrih ljudi, bodo podane z njihove desne strani, knjige grešnih (fasiq), slabih ljudi, pa bodo podane z njihove hrbtne ali leve strani. Vsako dejanje, dobro ali slabo, veliko ali majhno, storjeno na skrivaj ali odkrito, bo zapisano v tej knjigi. Dejanja, tudi tista, ki jih angeli Kiraman katibin ne poznajo, bodo razkrita s pričevanjem človeških organov in Allaha ta'ala, ki ve vse, in o vsakem dejanju bo potekalo zaslišanje in obračun. Pri mahšarju bo razkrito vsako skrivno dejanje, če bo tako želel Allah ta'ala. Angele bodo vprašali: „Kaj ste storili na zemlji in na nebu?“ Preroki bodo vprašani: „Kako ste sporočili ukaze Allaha ta'ala Njegovim sužnjem?“ In vse bodo vprašali: „Kako ste se prilagodili Prerokom, kako ste opravljali naloge, ki so vam bile razodete? Kako ste spoštovali pravice drug drugega?” V mahsharju, tisti, ki imajo iman in katerih dejanja in morala so lepa, bodo nagrajeni in blagoslovljeni, in ljudje s slabo moralo in napačnimi dejanji bodo strogo kaznovani. Allah ta'ala bo s svojo pravičnostjo nekatere muslimane mučil zaradi njihovih bridkih grehov, nekaterim drugim muslimanom, ki jih bo hotel, pa bo s svojo milostjo odpustil vse težke in bridke grehe. Z izjemo nevere (kufr) in politeizma (širk) bo odpustil vsak greh, če bo hotel, in bo mučil za lažji greh, če bo hotel. Izjavlja, da nikoli ne bo odpustil tistim, ki so umrli zaradi nevere in politeizma. Neverniki, ne glede na to, ali imajo nebeško knjigo ali ne, torej tisti, ki ne priznavajo Mohameda 'alaihis-salam kot Preroka za vse ljudi in ne sprejemajo niti enega od pravil (ukazov in prepovedi), ki jih je prenesel, bodo zagotovo poslani v Jahannam in tam večno trpeli, če umrejo v stanju nevere.Na dan qiyamata bo za tehtanje dejanj in ravnanja na voljo Mizan (tehtnica), drugačna od tistih, ki jih poznamo. Bila bo tako velika, da bo ena od njenih tehtnic lahko zajela zemljo in nebo. Tehtnica za dobra dejanja bo svetla in na strani Arša, kjer je Raj, tehtnica za grehe pa bo temna in na strani Arša, kjer je Džahannam. Dejanja, besede, misli in pogledi, ki jih počnemo na svetu, bodo tam dobili obliko, dobra dejanja v svetlih številkah in zla v temnih in odvratnih številkah pa se bodo tehtala na tej tehtnici, ki ni podobna posvetnim tehtnicam. Rečeno je bilo, da se bo tehtnica, ki nosi težji tovor, dvignila, tista, ki nosi lažji tovor, pa se bo spustila. Po mnenju nekaterih učenjakov bodo obstajale različne tehtnice. Obstajal bo most, imenovan Sirat, ki bo na ukaz Allaha ta'ala zgrajen nad Jahannamom. Vsakomur bo ukazano, naj prečka ta most. Tistega dne bodo vsi Preroki prosili: „O Allah! Daj odrešitev!“ Tisti, ki bodo šli v Džennat, bodo zlahka prečkali most in prišli v Džennat. Nekateri od njih bodo prečkali s hitrostjo strele, drugi s hitrostjo vetra, tretji pa kot galopirajoči konj. Most Sirat je tanjši kot las in ostrejši kot meč. Prilagajanje Islamu na tem svetu ima podoben vidik; natančno prilagajanje Islamu je kot prečkanje mostu Sirat. Tisti, ki zdržijo težave v boju s svojimi nafsi tukaj, bodo tam zlahka prečkali Sirat. Zato je Allah ta'ala pravo pot, ki jo je nakazal Islam, imenoval „Sirat al-mustaqim“. Ta podobnost imen kaže na to, da je ostati na poti islama enako kot prečkati Sirat. Tisti, ki si zaslužijo Džahannam, bodo s Sirata padli v Džahannam. Verjeti v most Sirat je fard. Ker je most Sirat naveden v Nasu (Koran al-karim in hadis aš-šarif). V Koranu al-karim je v navedeno: „Usmeri jih na pot Džahannama! Kajti oni so odgovorni. (Zadržite jih na kraju obračuna! Poklicani bodo na odgovornost; spraševali jih bodo o tem, v kaj so verjeli in kaj so počeli.") [Saffat: 23, 24] V knjigi Nuhbat-ul-leali je zapisano: Sirat je most čez Jahannam. V ajat al-karima je zapisano: „Ni ga med vami, ki ne bi šel čezenj.“ [Maryam: 71] Učenjaki Ahl as-sunnat so razložili ajat al-karima: „Vi boste šli skozi tam“ kot prehod skozi Sırat. [Birgivi Vasiyetnamesi] V hadis aš-šarif je navedeno: „Nad Jahannamom bo zgrajen most Sırat. Jaz bom prvi Prerok, ki bo šel čezenj s svojim ummatom.“ [Bukhari] „Kdor zelo ljubi moj Ahl al-bayt in Ashabe, ne bo zdrsnil, ko bo šel čez most Sırat.“ [Daylami] „Na dan qiyamata bom stal na čelu Siratovega mostu in čakal, da ga prečka moj ummat. Allah ta'ala bo rekel: 'Prosite za karkoli želite, posredujete za kogarkoli želite, vaša priprošnja bo sprejeta. Ko bom posredoval za svoj ummat, bom nadaljeval s prošnjo. Dokler moj Gospodar ne reče: 'Vsakega iz tvojega ummeta, ki je enkrat iskreno izgovoril La ilaha illallah in umrl z imanom, spravi v Džennet,' ne bom vstal.“ [Imam Ahmad] „Prehod čez most Sirat je odvisen od vsakega nura. Nekateri bodo prešli kot strela, drugi kot padajoča zvezda, tretji kot galopirajoči konj. Tisti, ki ima malo nura, se bo plazil z obrazom navzdol. Njegove roke in noge bodo zdrsnile in spet se bo oprijel. Nazadnje bo pobegnil in se plazil.“ [Tabarani] „Noben Ahl al-bid'at ne bo mogel opraviti Sirat; bodo padli v Jahannam.“ [Ibn Asakir] „Mnogi ljudje, ki ne vedo, da prečkajo Sirat, bodo vprašali angele: Kje je Sirat in Jahannam? Ali smo ju prešli? Angeli jim bodo odgovorili: „To so ti, ki so se odločili, da bodo šli po tej poti. Odgovorijo angeli: Sirat ste prečkali preko Jahannama. Vendar se je ogenj Jahannama umaknil in pokril vaš nur.“ [Jami-us-sagir] „Sirat je tanjši kot las, ostrejši kot meč. Angeli bodo skušali rešiti muslimane. Gabrijel ('alaihis-salam) me bo držal za pas. In molil bom: „Ya Rabbi! Dovolite odrešitev mojemu ummatu, rešite jih. Tistega dne bodo mnogi zdrsnili in padli.” [Bayhaqi]

Nekateri od ummata našega Učitelja, Prerok bo šel naravnost v Raj, ko se dvigne iz groba. Angeli jim bodo rekli:

- So vas poklicali na odgovornost?

- Ne, nismo.

- Ali ste prečkali most Sirat?

- Ne, nismo ga videli.

- Ali ste videli Jahannam?

- Ne, tudi Jahannama še nismo videli.

- Kakšno dejanje ste storili, da ste prišli v Džennat, ne da bi vas poklicali na odgovornost in prešli Sirat?

- Imamo dve lastnosti. Zaradi njiju smo prejeli ta blagoslov. Občutili bi sram pred Allahom in ne bi grešili, tudi ko bi bili sami. Druga lastnost pa je, da smo bili zadovoljni s tistim malo, kar nam je dal Allah. Angeli bodo rekli: Ti blagoslovi so vaša pravica. [Ibn Hibban] Ko omenjamo most Sirat, ne smemo domnevati, da je podoben mostovom, ki jih poznamo. Pravzaprav pravimo, da je za uspešno opravljen tečaj treba prehoditi most izpita. Vendar pa izpit nikakor ni podoben mostu. Kot tak most Sirat sploh ni podoben mostovom, ki jih poznamo, ali mostu izpita.7 Tam bo vodno telo, imenovano Hawd al-Kawthar, rezervirano za našega Mojstra Muhammada Mustafa (sall-Allahu 'alaihi wa sallam). To bo obsežno kot enomesečno potovanje. Njegova voda je bolj bela od mleka in njegov vonj je prijetnejši od mošusa. Kozarci za pitje okoli nje so številčnejši od zvezd. Oseba, ki bi pila njegovo vodo, ne bi bila nikoli več žejna, niti v Džahannamu. Shafa'at (priprošnja) je resničen. Preroki, Walisi, pobožni muslimani, angeli in tisti, ki jim to dovoli Allah ta'ala, bodo posredovali za odpuščanje lahkih in težkih grehov tistih muslimanov, ki umrejo, ne da bi se pokesali, in njihova priprošnja bo sprejeta. Raj in Džahannam obstajata zdaj. Raj je nad sedmimi nebesi. Jahannamje pod vsem. Obstaja osem vrat raja in sedem Džahannamov. Raj je večji od zemlje, sonca in nebes, Džahannam pa je veliko večji od sonca. „Ta svet je za muslimane zapor.“ [Musliman] „Ta svet je v primerjavi z maternico raj, v primerjavi z rajem pa smetišče.“ [Ma'rifetname] Ali se smetišče lahko primerja z Džennatom? Tako kot otrok v maternici ne more vedeti, da bo prišel na svet in doživel različne dogodke, tako tudi musliman, ki bo šel v Džennat, ne more vedeti, kakšne blagoslove bo tam prejel. V hadisu aš-šarifu je navedeno: „V Raju so blagoslovi, ki jih nihče ni videl, slišal ali si jih lahko predstavlja.“ [Musliman] „Med blagoslovi Džanneta in blagoslovi sveta je podobnost le v njihovih imenih.“ [Bayhaqi] Če nekdo verjame v neskončno moč Allaha ta'ala, potem mora verjeti v vse, kar je razglasil. Janab al-Haqq pravi, da v raju ne bo težav in da bodo ljudje v Raju dobili vse blagoslove, ki si jih želijo. V primerjavi z blagoslovi Džanneta blagoslovi sveta niso niti podobni njihovim sencam, njihovim slikam. Kot slika drevesa ni enaka drevesu, tako tudi blagoslovi sveta niso poleg blagoslovov Džanneta. Kakor je Allah ta'ala iz nič ustvaril blagoslove, značilne za svet, bo v ahiratu ustvaril nepredstavljive blagoslove. Za Allaha ta'ala ni težav. V Raju ni žalosti ali težav: “Za tiste, ki delajo dobra dela, je največja nagrada in še več (ob pogledu na Allaha ta'ala). Niti črnega (madeža) niti ponižanja ni na njihovem obrazu. To so ljudje Džanneta in v njem bodo prebivali.“ [Yunus: 26] „Za tiste, ki verjamejo in delajo dobra dela, bo Raj Firdawsovega sveta njihovo prebivališče. Tam bodo prebivali za vedno in ne bodo imeli želje, da bi se umaknili od tam.“ [Kahf: 107- 108] „Kamorkoli v Raju pogledaš, boš videl obilje blaženosti in slavo velikega kraljestva (veličino, velike blagoslove).“ [Insan: 20] V hadisu aš-šarif je navedeno:„ Allahu ta'ala je rekel: ‚Za pobožne sem pripravil stvari, ki jih oči niso videle, ušesa niso slišala in ljudje si jih ne morejo predstavljati.‘ [Bukhari] „Tisti, ki vstopijo v Džennat, ne umrejo; živeli bodo večno. Vedno bodo srečni, nikoli žalostni, nikoli se ne bodo počutili brezupno, njihova oblačila se ne bodo obrabila in njihova mladost se ne bo končala.“ [Ibn Abiddunja] „Ljudje v Raju ne bodo nikoli zboleli, postali stari ali žalostni; vedno bodo srečni.“ [Muslim] „Če človek, ki je vstopil v Džennat, reče: ‚Želim jezditi konja,‘ bo jezdil konja; če reče: ‚Želim leteti,‘ bo letel.“ [Tirmidhi] „Osebi, ki je na najnižji ravni Raja, bo naročeno: ‚Prosi za vse, kar si želiš‘. Prosil bo za vse, kar mu pride na misel. Rečeno mu bo: „Dvakrat več od vsega, za kar si prosil, ti bo dano.““ [Musliman] „V Raju bo vsakdo star 33 let.” [Tirmidhi, Kurtubi, Nawawi]

6 - Verjeti v qadar

Wa bil-qadari khairihi wa sharrihi min-Allahi ta'ala: To pomeni verjeti v qadar in da dobro (khair) in zlo (sharr) prihajata od Allaha ta'ala. Dobro in zlo, korist in škoda, dobiček in izguba, ki prihajajo na ljudi, so vse od Allaha ta'ala. Večna volja Allaha ta'ala za obstoj nečesa se imenuje qadar (predestinacija). Nastanek qadarja, tj. stvari, ki je bila hotena, se imenuje qada'. Izraza qada' in qadar se uporabljata tudi izmenično. Stvari, ki se dogajajo od večne preteklosti do večne prihodnosti, njihove posebnosti, gibanja in vsak dogodek je ustvaril On v skladu s tem, kar je vedel v predvečnosti. Vsa dobra in slaba dejanja ljudi, njihovo verovanje ali neverovanje v Islam, vsa njihova dejanja, storjena hote ali nehote, je ustvaril Allah ta'ala. Samo On je tisti, ki ustvarja in naredi vse, kar se zgodi s pomočjo sababa (vzroka, sredstva, posrednika). On ustvarja vse z določenimi sredstvi. Preroki ('alaihimus-salam), ki so bili na najvišji stopnji znanja in znanosti ter so jasno videli resničnost, in 'ulama Islama, ki so po njihovih stopinjah dosegli kaplje iz njihovih oceanov znanja, so poudarili, da je vsaka od stvari, ki naj bi bile danes gorljive ali konstruktivne, nesposobno in slabo vzročno sredstvo, ki ga je kot posrednika postavil Resnični Stvarnik. Samo Allah ta'ala je tisti, ki gori. Lahko gori tudi brez ognja, vendar je Njegova navada, da gori z ognjem. Če želi, da ne gori, prepreči gorenje celo v ognju. Ibrahima 'alaihis-salama ni sežgal v ognju.

“Po Janab al-Haqq, ki je dal dobro in zlo nafs, bo tisti, ki očisti svoj nafs grehov, nevednosti in odklonov, deležen odrešitve. Tisti, ki svoj nafs pusti v njih, bo uničen.“ Shams: 7-10

Svojo navado je prekršil, ker ga je imel zelo rad. Če bi Allah ta'ala želel, bi lahko ustvaril vse brez sredstev, gorenje brez ognja, hranjenje, ne da bi mi jedli. Toda svojim sužnjem je naredil to uslugo, da je vse ustvaril prek posrednikov. Nekatere stvari je želel ustvariti prek določenih posrednikov. Svoja dela je skril v posrednike. Svojo moč je skril za posredniki. Tisti, ki želi, da bi On nekaj ustvaril, se drži njegovih sredstev in ga tako pridobi. Kdor želi prižgati svetilko, uporablja vžigalice; kdor želi pridobiti olje iz oljk, uporablja orodje za drobljenje; kdor ima glavobol, jemlje aspirin; kdor želi iti v Džennat in doseči neskončne milosti, se prilagodi Islamu; kdor se ustreli s pištolo ali pije strup, bo umrl; kdor pije vodo, ko se poti, bo izgubil zdravje; kdor dela grehe in izgubi iman, bo šel v Jahannam. Katerega koli posrednika oseba uporabi, bo dobila stvar, za katero je ta posrednik postal sredstvo. Kdor bere islamske knjige, se nauči Islama, ga vzljubi in postane musliman. Tisti, ki živi med nevernimi in posluša, kaj govorijo, postane neveden o Islamu. Večina tistih, ki ne pozna Islama, postane neverujočih. Ko se oseba usede na vozilo, gre na kraj, kamor je bilo določeno, da mora iti. Če Allah ta'ala ne bi ustvaril svojih del prek posrednikov, nihče ne bi potreboval nikogar drugega. Vsakdo bi vse zahteval neposredno od Allaha ta'alaja in se ne bi mogel zateči k ničemur. Med ljudmi ne bi bilo družbenih odnosov, kot so nadrejeni in podrejeni, mojster in delavec, učenec in učitelj in tako naprej, zato bi bil na tem in onem svetu nered in ne bi bilo razlike med lepim in grdim, dobrim in zlim, poslušnim in upornim.

Ibrahim Haqqi Erzurumi

Allah ta'ala je ustvaril irado (voljo) v svojih rojenih sužnjih in naredil to voljo in željo sredstvo za ustvarjanje njihovih dejanj. Ko njegov suženj želi nekaj storiti, Allah ta'ala ustvari to dejanje, če to tudi želi. Če suženj ne želi ali ne želi, potem tudi Allah ta'ala ne želi in te stvari ne ustvari. Prostovoljna dejanja ljudi se zgodijo po dveh okoliščinah. Prvič, vanje sta vključeni človekova volja in moč. Za to se dejanja ljudi, to je udje, ki naredijo stvar, ki jo je oseba nameravala narediti, imenujejo kesb (pridobitev), ki je lastnost ljudi. Drugič, pride do ustvarjanja Allaha ta'ala. Allahovih ukazov, prepovedi, nagrad in muk je vse posledica tega, da je bil ljudem dan kesb. Allah ta'ala s svojim večnim znanjem pozna vse preteklo in prihodnje. Tako na primer ve, ali bo nevernik za vedno ostal nevernik. Ve, kako se bo vse zgodilo. Vse živali, rastline, neživa bitja, trdne snovi, tekočine, plini, zvezde, molekule, atomi, elektroni, elektromagnetno valovanje, vsako gibanje vsakega bitja, fizikalni dogodki, kemične in jedrske reakcije, odnosi energije, fiziološki dogodki pri živih bitjih, obstoj ali neobstoj vsega, dobra in slaba dejanja ljudi, njihova kazen na tem in onem svetu ter vse to je obstajalo v Znanju Allaha ta'ala v predvečnosti. Vse je vedel že v predvečnosti. Na koledarjih je izračunano in zapisano, kdaj bo sonce v letu vzšlo in zašlo. Sonce vzhaja in zahaja ob času, ki je zapisan na koledarjih. Sonce ne vzhaja in zahaja ob znanem času, ker je tako zapisano na koledarjih. To, da je zapisano na koledarju, ne vpliva na sončni vzhod in zahod. Podobno je, ker Allah ta'ala ve, kaj se bo zgodilo ljudem, jih je zapisal na lawh al-mahfuz. Allahu ta'ala sporoča, da bodo nekateri ljudje nesrečni, ker želijo ostati v neveri in ne želijo imeti iman z lastno voljo. Sicer pa niso neverniki zato, ker je tako sporočil Allah ta'ala. Allah ta'ala pravi v Koranu al-karim: „Janab al-Haqq je učil dobro in zlo (ali ibadat in greh) in dal ljudem voljo (pravico izbire, irada al-juz'iyya), da naredijo eno od tega. Tisti, ki očisti svoj nafs (ki ga očisti zla in napolni s krepostjo), bo deležen odrešitve. Tisti, ki svoj nafs pusti v grehu, nevednosti in odklonu, bo uničen.“ [Aššam 7-10] Ljudje lahko svobodno uporabljajo svojo irada al-juz'iyya (majhno voljo); niso prisiljeni. To pomeni, da če irada al-juz'iyya uporabljajo za dobro, Allah ta'ala ustvari dobro; če jo uporabljajo za zlo, Allah ta'ala ustvari zlo. [traktat Irada al-juz'iyya] To pomeni, da On daje dobroto tistim, ki želijo dobroto, in ti postanejo srečni. Zlo daje tistim, ki želijo zlo, in ti postanejo nesrečni. Tu ni nobene prisile. Allah ta'ala ne sili ljudi, da grešijo, in jih ne meče v Džahannam. V celoti gledano ni nepravičnega. Allah ta'ala je sporočil, da bo nagradil svoje sužnje, ki izpolnjujejo zapovedi in se vzdržijo prepovedi, in kaznoval tiste, ki delajo nasprotno.

Pomen namaza

Namaz je največji, najpomembnejši in najlepši blagoslov, ki ga je Allah ta'ala podelil muslimanom zaradi ljubezni do našega ljubljenega Preroka. Namaz je steber vere. Kdor nenehno, pravilno in v celoti opravlja svoje namaze, bo vzpostavil svojo vero in poskrbel, da bo zgradba Islama ostala nedotaknjena. Kdor ne izvaja namaza, bo porušil svojo vero in zgradbo Islama. Naš Prerok (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) je dejal: „Glava naše religije je namaz.“ Kot noben človek ne more živeti brez glave, tudi vera ne more obstajati brez namaza. V Islamu je namaz prva zapoved po iman. Allah ta'ala je naredil namaz fard, da bi njegovi sužnji častili samo Njega. Allah ta'ala zapoveduje: „Opravite namaz!“ v več kot sto ajatih Korana al-karim. V hadisu aš-šarif je navedeno, “Allah ta'ala je ukazal, naj vsak dan petkrat opravimo namaz. Allah ta'ala je obljubil, da bo v Džennat postavil osebo, ki bo spoštljivo in ob upoštevanju pogojev vsak dan petkrat opravila namaz.“ Namaz je najbolj dragocen ibadat, ki ga zapoveduje naša religija. Hadis aš-šarif izjavlja: „Oseba, ki ne opravlja namaz, nima deleža od Islama!“ V drugem hadisu aš-šarif je bilo navedeno: „Namaz je tisti, ki razlikuje muslimana od nevernika.“ To pomeni, da vernik izvaja namaz, nevernik pa ne. Opravljati namaz pomeni razmišljati o veličini Allaha ta'ala in se zavedati lastne manjvrednosti pred Njim. Oseba, ki se tega zaveda, bo vedno delala dobro. Nikoli ne bo delala zla. Če oseba namerava biti vsak dan petkrat v navzočnosti svojega Rabba (Allaha), bo njeno srce napolnjeno z ikhlasom. Vsako dejanje, ki ga je zapovedano opraviti v namazu, prinaša različne koristi za srce in telo. Izvajanje namaza v džama'atu v mošejah bo povezalo srca muslimanov med seboj. Med njimi se bo pojavila ljubezen. Zavedali se bodo, da so bratje. Starejši bodo prijazni do mlajših. Mlajši pa bodo spoštljivi do starejših. Bogati bodo pomagali revnim in močni šibkim. Zdravi bodo obiskovali invalide na njihovih domovih, saj jih bodo pogrešali v mošeji. Da bi bili blagoslovljeni z veselo novico, navedeno v hadisu: „Allah je pomočnik tistega, ki teče pomagat svojemu bratu v Islamu,“ bodo tekmovali med seboj.

“Oseba, ki ne opravlja namaza, nima deleža od Islama!“ Hadis aš-šarif

Namaz preprečuje ljudem, da bi počeli grde, slabe in prepovedane stvari. S tem se odkupi za grehe. V hadisu aš-šarif je zapisano: „Pet dnevnih namazov je kot reka, ki teče pred tvojo hišo. Če bi se človek vsak dan petkrat umil v tej reki, na njem ne bi ostala nobena umazanija. Prav tako so odpuščeni manjši grehi tistim, ki opravljajo pet dnevnih namazov.“ Po veri v Allaha ta'ala in Njegov Rasul je namaz nad vsemi drugimi dejanji in ibadati. Zato ga je treba opravljati z upoštevanjem njegovih fardov, wajibov, sunnatov in mustahabov. Naš Prerok (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) je v enem od svojih hadisov aš-šarif izjavil, „O moj ummat (skupnost) in Ashabi! Namaz, opravljen ob popolnem upoštevanju njegovih pravil, je najodličnejše od vseh dejanj, ki jih ljubi Allah ta'ala. To je sunnat Prerokov. Ljubijo ga angeli. Je luč ma'rifata, zemlje in neba (ma'rifat: znanje, ki se nanaša na Dhat [Osebo] in Atribute Allahu ta'ala). Je moč telesa. To je obilje preživetja. Zaradi njega so molitve sprejete. Je priprošnjik proti angelu smrti. Je luč v grobu in odgovor na Munkar in Nakir (spraševanje angelov v grobu). Je senca nad človekom na dan qiyamata. Je okop med človekom in ognjem džahannama. Z njim lahko kot strela z jasnega prečkamo most Sirat. Je ključ do Džanneta. Je krona v Raju. Allah ta'ala vernikom ni dal nič pomembnejšega od namaza. Vernikom bi najprej podelil katero koli drugo čaščenje, če bi obstajalo boljše. Nekateri angeli so namreč stalno v qiyam, nekateri v ruku', nekateri v sajda, nekateri v tashahhud. Vse to je zbral v enem rakatu namaza in jih podaril vernikom. Namaz je namreč glava imana, steber religije, beseda Islama in mi'raj vernikov. Je svetloba neba. Je rešitelj pred Jahannamom.” Nekega dne Hadrat Ali (radiy-Allahu 'anh in karram-Allahu wajhah) ni mogel pravočasno opraviti pozno popoldanskega namaza. Zaradi svoje agonije se je vrgel s hriba. Jokal je in jokal. Ko je naš Prerok Muhammed Mustafa (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) izvedel za situacijo, je s svojimi ashabi odšel k Hadrat Aliju (radiy-Allahu 'anh). Ko je videl njegovo stanje, je začel jokati tudi naš Prerok, Prerok svetov (sall-Allahu 'alaihi wa sallam). Poklical je Allaha ta'ala. Sonce se je ponovno pojavilo. Naš Rasulullah (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) je rekel Hadrat Ali: „O Ali! Dvigni glavo. Sonce je še vedno vidno.“ Hadrat Ali (radiy-Allahu 'anh) se je zelo razveselil. Opravil je svoj namaz. Neke noči je Hadrat Abu Bakr as-Siddiq (radiy-Allahu 'anh) veliko častil in proti koncu noči zaspal. Čas za witr namaz je minil. Zjutraj je sledil našemu Učitelju, Preroku. Prišel je do vrat masdžida in zavpil. Prosil je: „O Rasullah! Pomagaj mi, čas mojega witr namaz je minil.“ Tudi naš Učitelj Rasulullah je začel jokati. Na to je prišel Gabrijel 'alaihis-salam in rekel: „O Rasulullah! Povej Siddiku, da mu je Allah ta'ala odpustil.”

Neke noči se Hadrat Bayazid al-Bistami (quddisa sirruh), eden od uglednih avlija, ni mogel zbuditi za jutranji namaz. Tako je jokal in stokal, da je zaslišal glas: „O Bayazid! Odpustil sem ti to tvojo napako. Zaradi tvojega jokanja sem ti dal nagrado sedemdeset tisoč namazov.“ Nekaj mesecev pozneje ga je spet preveval spanec. Prišel je Šajtan (Satan) in ga prebudil tako, da je držal njegovo blagoslovljeno stopalo. Rekel je: „Vstani, čas tvojega namaza bo kmalu minil!“ Hadrat Bayazid al-Bistami je vprašal: „O prekleti! Zakaj bi storil kaj takega? Hočeš, da bi vsi zamudili svoj namaz, da bi zamudili čas zanj. Zakaj si me zbudil?“ Šajtan je odgovoril: „Na dan, ko si zamudil jutranji namaz, si z jokom dosegel tawab sedemdeset tisoč namazov. Glede na to sem te zbudil, da boš dosegel odtajanje le enega namaza, ne pa sedemdeset tisoč namazov!“ Hadrat Junayd al-Baghdadi, veliki wali, je dejal: „Ura tega zemeljskega življenja je boljša kot tisoč let qiyamata. Kajti v tej eni uri lahko človek stori pobožno in sprejeto dejanje, v teh tisoč letih pa je nemogoče storiti karkoli.“ Rasulullah (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) je rekel, „Oseba, ki namerno združi dva namaza (izvaja Namaz po izteku časa), bo gorela v Jahannamu osemdeset hukbas.“ Ena hukba je enaka osemdesetim letom ahirata. En dan ahirata je enak tisočim zemeljskim letom. Zato, o moj brat v veri! Ne zapravljaj svojega časa z nekoristnimi stvarmi. Cenite vrednost svojega časa. Svoj čas preživljaj z najboljšimi stvarmi. Naš ljubljeni Prerok 'alaihis-salam je dejal: „Največja nesreča je zapravljanje časa z nekoristnimi stvarmi!“ Izvajajte svoje molitve ob pravem času, da vam ne bo žal na dan qiyamata, in dosegli boste številne nagrade! V hadisu aš-sharif je navedeno: „Sedemdeset oken v Jahannam bo odprtih na grobu osebe, ki ni opravila enega od dnevnih namazov ob pravem času in je umrla, preden je opravila qada. Mučil se bo do qiyamata.“ Oseba, ki namerno ne opravi namaza v predpisanem času, to je, če ji ni žal, da ni opravila namaza, medtem ko se njegov predpisani čas izteka, bo postala kafir (nevernik) ali pa bo med smrtjo izgubila svoj iman. Kaj se bo zgodilo s tistimi, ki se sploh ne spomnijo na namaz ali ga ne vidijo kot dolžnost? Učenjaki štirih madhhabov so soglasno izjavili, da bo vsakdo, ki omalovažuje namaz, ki ga ne sprejema kot dolžnost, postal Murtad, to je nevernik. Tudi Hadrat Abdulghani Nablusi je v svoji knjigi „Hadiqatun Nadiyya“ v poglavju z naslovom „Stiske jezika“ izjavil, da bo oseba, ki namaza ne opravlja zavestno in ki iz njega ne želi narediti qada ter se ne boji, da bo zaradi tega mučena, murtad, to je nevernik.

Za koga je namaz fard

Opravljanje petih dnevnih namazov je fard al-ayn za vsakega muslimana, moškega ali žensko, ki je zdrave pameti in je dosegel puberteto. Obstajajo trije pogoji, da je namaz fard:

1 - biti musliman.
2 - Biti zdrave pameti.
3 - doseči starost pubertete.

V naši religiji so majhni otroci, ki niso dosegli zrelosti uma in

“Sedemdeset oken v Džahannam bo odprtih na grobu osebe, ki ni pravočasno opravila enega od dnevnih namazov in je umrla, preden ga je opravila. Mučil se bo do qiyamata.” Hadis aš-šarif puberteta niso odgovorni za opravljanje namaza. Vendar morajo starši svoje otroke naučiti verskega znanja in jih navaditi na čaščenje. Naš Prerok (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) je dejal: „Vsi ste kot pastirji čred! Tako kot pastir varuje svojo čredo, morate pred Džahannamom zaščititi tiste v svojih domovih in pod svojim poveljstvom! Učiti jih morate Islama! Če tega ne storite, boste za to odgovorni.“ V nekem drugem hadisu aš-šarif je navedeno: „Vsi otroci se rodijo sposobni in primerni za Islam. Kasneje jih starši naredijo za kristjane, jude ali nereligiozne.“ Zato je prva dolžnost vsakega muslimana, da svoje otroke nauči Islama, branja Korana al-karim, izvajanja namaz ter osnov iman in Islama. Starši, ki želijo, da bi bil njihov otrok musliman ter da bi dosegel mir in blaženost na tem svetu in v ahiratu, morajo najprej opraviti to svojo dolžnost. Vsakega otroka, ki ga ne učijo znanja o Islamu in ki mu ne dajo lepe etike, bodo zlobni ljudje hitro prevarali. Škodoval bo svojim staršem, državi in narodu. V tej knjigi smo posredovali zadeve o namazu v skladu s hanafijsko madhabo. Vzeli smo odlomke iz knjig velikih učenjakov hanafi in jih poenostavili. Namaz, ki je zapovedan muslimanom, je razdeljen na tri skupine: Fard namaz, wajib namaz in nafila (supererogativni) namaz.

1 - Fard namaz: Fard petih dnevnih namazov, dva rakat fard petkovega namaz, janaza namaz. (Izvajanje janaza namaz je fard al-kifaya).

2 - Wajib namaz: Witr namaz, Eid namaz, nazr namaz in namaz, ki ste ga začeli, a ga niste dokončali. Wajib je, da naredite qada tudi za opuščeni witr namaz.

3 - Nafila namaz: Nafile petih dnevnih namazov, tarawih namazov in tistih namazov, ki se izvajajo za doseganje nagrad, kot so tahadžud, tahiyyat al-masdžid,, ishraq, awwabin, istihara in tasbih namaz. Ni nam zapovedano, da jih moramo opravljati. Tisti, ki nimajo nobenega dolga fard ali wajib qada namaz, bodo prejeli nagrade tudi za svoje supererogativne pobožnosti.

Pet dnevnih molitev

Naš Prerok Mohamed 'alaihis-salam je dejal: „Allah ta'ala je ukazal, da je treba vsak dan petkrat opraviti namaz. Allah ta'ala bo odpustil osebi, ki izvaja pravilen abdast in opravi teh pet namazov ob pravem času z dobrim opravljanjem ruku' in sajde.“ Teh pet dnevnih namazov znaša skupaj štirideset rakatov (enot), od katerih je sedemnajst fard, trije wajib in dvajset sunnat. To so:

1 - Jutranji namaz je sestavljen iz štirih rakatov. Najprej se opravi sunnat namaz, ki je sestavljen iz dveh rakatov. Nato se opravi fard namaz, ki obsega dva rakata. Sunnat (prva dva rakata) je zelo pomemben. Nekateri učenci ga uvrščajo med wajib.

2 - Popoldanski namaz je sestavljen iz desetih rakatov. Začetni sunnat je sestavljen iz štirih rakatov, fard iz štirih rakatov in zadnji sunnat iz dveh rakatov.

3 - Pozno popoldanski namaz je sestavljen iz osmih rakatov. Najprej se opravi sunnat, ki je sestavljen iz štirih rakatov, in nato fard, ki je sestavljen iz štirih rakatov.

4 - Večerni namaz vsebuje pet rakatov. Najprej se opravi fard, ki je sestavljen iz treh rakatov, nato pa sunnat, ki je sestavljen iz dveh rakatov.

5 - Nočni namaz je sestavljen iz trinajstih rakatov. Začetni sunnat vsebuje štiri rakate. Tudi fard vsebuje štiri rakate. Zadnji sunnat ima dva rakata, medtem ko ima witr namaz tri rakate.

Fardi za namaz

Fard je obveznost, ki jo jasno zapoveduje Allah ta'ala. Če fardi nekega čaščenja niso izpolnjeni, ta ibadat ne more biti sahih, pravilen. Namaz ima dvanajst fardov. Od teh fardov jih je sedem zunaj in pet znotraj namaza. Fardi, ki so zunaj, se imenujejo sharts (predpogoji). Fardi, ki so znotraj, se imenujejo Rukni. (Nekateri islamski učenci pravijo, da je takbir tahrima znotraj namaza. Po njihovem mnenju je tako pogojev kot ruknov v namazu po šest.) Dejstvo, da so pogoji za namaz tako številni, kaže, da je namaz veliko dejanje in najpomembnejše od vseh ibadatov. Še več, če upoštevamo njegove wajibe, sunnate, mustahabe, makruhe in mufside, je jasno, kako mora suženj ostati v navzočnosti svojega Rabba. Sužnji so šibka, nemočna bitja. Ob vsakem vdihu potrebujejo Allaha ta'ala, ki jih je ustvaril. Namaz je ibadat, zaradi katerega suženj razume svoje slabosti.

A) Predpogojni fardi za namaza

Predpogojev za namaz je 7. To so:

1- Taharat iz hadas

Izvedba abdasta (umivanje, wudu) s strani osebe, ki nima abdasta, in izvedba ghusla s strani osebe, ki je junub.

Kako opraviti abdast v skladu s Hanafi madhhab

Izvajanje abdasta po sunnatu:

1- Abdast začnete izvajati tako, da si trikrat umijete roke, vključno z zapestji.

2 - Z desno roko si trikrat natočite vodo v usta.

3 - Z desno roko trikrat posrkate vodo v nos in z levo roko izpihate nos.

4 - Vzamete vodo v dlani in si umivate obraz (trikrat) od roba čela (kjer se začne linija las) do konca brade in od samega sprednjega dela obeh ušes. Enkratno umivanje obraza je fard. Ko si začnete umivati obraz, naredite namero s srcem.

5 - Z levo roko si umijte desno podlaket, vključno s komolcem (trikrat).

6 - Z desno roko si umijte levo podlaket, vključno s komolcem (trikrat). Predlakti, vključno s komolci, je treba umiti enkrat.

7 - Po umivanju obeh rok si ponovno zmočite roke in z mokroto, ki ostane na rokah, nanesete masah (obrišete roke) na glavo; to je fard. Nato si z masahom namažite ušesa in zadnji del vratu.

“Vsi otroci se rodijo sposobni in primerni za Islam. Kasneje jih starši naredijo za kristjane, jude ali nereligiozne.“ Hadis aš-šarif

Da bi zadnje tri postopke opravili skupaj, navlažite obe roki. Trije tanki sosednji prsti obeh rok se združijo; njihove notranje površine se položijo na začetek las tik nad čelom. Konci teh treh prstov obeh rok se morajo dotikati drug drugega. Palca, kazalca in dlani morajo biti v zraku in se ne smejo dotikati glave. Obe roki se povlečeta nazaj, tako da se s temi tremi prsti obeh rok na glavo nanese masah. Ko roki dosežeta konec las na hrbtu, se trije prsti vsake roke odlepijo od glave, dlani obeh rok pa se rahlo pritisnejo ob lase na obeh straneh glave in se potegnejo naprej, tako da se na straneh glave naredi mash. Nato položimo kazalce obeh rok v ušesa in notranjo površino palcev na zadnjo stran ušes ter s potegom palcev navzdol nanesemo masah na ušesa. Nato zunanjo površino vseh treh tankih prstov položimo na zadnji del vratu in mash nanesemo na vrat tako, da jih vlečemo od sredine vratu proti stranem. (Tako nanašanje mashe na glavo je v madhhabu Maliki fard.)

8 - Po tem, ko ste naredili mash na vratu, si trikrat umijte desno stopalo skupaj z gleženjskima kostema na obeh straneh, pri čemer vstavite mali prst leve roke med prste od spodaj, začenši z malim prstom.

9 - Levo stopalo skupaj z gleženjskima kostema na obeh straneh trikrat umijete. Mali prst leve roke vstavite med prste od spodaj, začenši z velikim prstom. Umivanje obeh stopal z gleženjskima kostema enkrat je fard. V hadisu aš-šarif je Rasulullah dejal, „Kdor opravi abdast in nato enkrat recitira suro ‚Inna enzelnahu...‘, ga Allah ta'ala registrira kot enega od siddiqov. Če jo recitira dvakrat, ga On registrira kot enega od mučencev. Če jo bo izrekel trikrat, bo vstal skupaj s Preroki.“ V drugem hadisu aš-šarif je navedeno: „Kdor opravi abdast in nato desetkrat prikliče salatu salam na mene, Allah ta'ala odstrani žalost te osebe in jo naredi veselo. On sprejme njegovo prošnjo.“

Stvari, ki izničijo abdast
Sedem stvari izniči abdast, in sicer:

1 - Vse, kar se izloči iz sprednjih in zadnjih organov.

2 - Nečiste stvari, ki pridejo iz ust: a) bruhanje, če ga je polno usta. b) Ko človek pljune, če je krvi več kot sline, to izniči abdast.

3 - Stvari, ki se izločajo skozi kožo: a) kri, gnoj ali rumena tekočina. b) Kri ali rumenkasto tekočino na rano ali čir (absces) si z vato nataknemo z gobico.

4 - Spanje, če ležimo na boku ali hrbtu ali če se naslonimo na komolec ali na kaj drugega.

5 - Mmedlevica, norost ali epileptični napad zlomijo trebušno slinavko. Če ste tako pijani, da se med hojo zibate.

6 - Smeh med namazom, ki ima ruku' in sajdas, zlomi tako namaz kot abdast. Vendar pa ne zlomiotrokov abdast. Nasmeh med namazom ne izniči namaza ali abdasta. Če ga slišijo drugi prisotni, se imenuje smeh. Kadar ne slišimo svojega smeha, se nasmejimo.

7- Mubasharat al-fahisha, to je, ko se moški in ženska fizično drgneta s svojimi intimnimi deli (saw'atayn) drug ob drugega, to izniči oba abdesta. Če oseba ve, da je opravila abdast, in pozneje dvomi, ali je bil abdast prekinjen, se sodi, da ima abdast. Če ve, da je bil njegov abdast prekinjen, in dvomi, ali je abdast opravil naknadno, mora opraviti abdast.

Ghusl (obredno umivanje telesa)

Sprejemljiv namaz zahteva pravilen abdast in pravilen ghusl. Za vsako žensko ali moškega, ki je junub, ter za vsako žensko po haid (menstruaciji) in nifas (puerperiju) je fard, da opravi ghusl abdast, ko je dovolj časa za izvedbo namaza, preden se izteče čas za ta namaz. Biti junub je posledica spolnega odnosa ali ejakulacije med budnostjo ali spanjem. Rasulullah (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) v hadisu aš-šarif navaja: „Oseba, ki vstane, da bi opravila ghusl abdast, bo dobila toliko thawabov, kot je las na njenem telesu (kar pomeni zelo veliko), in da ji bo odpuščenih veliko grehov. V Raju bo napredoval v višji rang. Blagoslovi, ki jih bo prejel zaradi svojega ghusla, so koristnejši od vsega na svetu. Allah ta'ala bo rekel angelom: „Poglejte tega mojega sužnja! Ne da bi pokazal kakršen koli odpor, pomisli na Moj ukaz in ponoči vstane ter opravi ghusl iz janabata. Bodite priča, da sem odpustil grehe tega mojega sužnja.’”

Fardi za ghusl

Po Hanafijevi madhabi so pri ghuslu trije fardi:

1 - Umivanje notranjosti ust. Ghusl ne bo sprejemljiv, če se v ustih ne zmoči nobena površina, velika kot konica žebljička, ali če se ne zmočijo zobje ali zobne votline.

2 - Umivanje notranjosti nosu. Ghusl ne bo sprejet, če se ne umijemo pod posušeno sluzjo v nosnicah ali pod prežvečenimi koščki kruha v ustih. Po hanbali madhhabu sta umivanje celotnih ust in umivanje nosu fard tako pri abdastu kot pri ghuslu. Po Shafi'i, Maliki in Hanbali madhhab je namera za ghusl fard.

3 - Umivanje vseh delov telesa. Fard je umivanje notranjosti popka, ustnic, obrvi in brade ter kože pod njimi in las na glavi. Če so na nohtih, ustnicah, vekah ali na katerem koli delu telesa vodoodporne stvari (na primer lak za nohte), se ghusl ne opravi.

Kako opraviti ghusl

Ghusl izvajajte po sunnatu v skladu s Hanafijevo madhhabo:

1 - Najprej si moramo umiti obe roki in intimne dele, tudi če so čisti. Če je na telesu kakršen koli najasat (umazanija), ga moramo nato umiti.

“Oseba, ki vstane, da bi opravila ghusl abdast, bo dobila toliko thawabov, kolikor je las na njenem telesu (kar pomeni zelo veliko), in toliko njenih grehov bo odpuščenih. V Raju bo povišan v višji rang.” Hadis aš-šarif

2 - Nato moramo opraviti popoln abdast. Med umivanjem obraza moramo opraviti ghusl. Če se voda ne nabira pod našimi stopali, si moramo umiti tudi noge.

3 - Nato moramo trikrat polivati z vodo celotno telo. To storimo tako, da si jo moramo najprej trikrat naliti na glavo, nato trikrat na desno ramo in nato trikrat na levo ramo. Vsakič mora biti del, na katerega zlijemo vodo, popolnoma moker. Med prvim polivanjem ga moramo tudi nežno podrgniti. Med ghuslom je dovoljeno, da polijemo vodo na eno okončino, da se ta prelije na drugo okončino, ki bo v tem primeru prav tako očiščena. Pri ghuslu se namreč celotno telo šteje za eno okončino. Če pri izvajanju abdasta voda, ki jo nalijemo na eno okončino, navlaži drugo okončino, se ne šteje, da je bila druga okončina umita. Ko je ghusl končan, je makruh ponovno opraviti abdast. Vendar pa bo treba ponovno izvesti abdast, če se med izvajanjem ghusla zlomi.

Pomembno pojasnilo v zvezi s kronanimi ali plombiranimi zobmi

Po Hanafijevi madhabi, če območje med zobmi in znotraj zobnih votlin ni mokro, ghusl ni dokončan. Če so zobje kronani ali polnjeni, ghusl ne bo sahih (sprejemljiv). Človek se ne bo rešil iz stanja janabat. Z drugimi besedami, ko voda ne pride pod zobne krone in plombe, ki so lahko narejene iz zlata, srebra ali katere koli druge snovi, ki ni najs, ghusl abdast ne bo sprejemljiv po mnenju vseh poznavalcev Hanafi madhhab. Oseba, ki ne more izvesti fard v svoji madhhab, mora za to posnemati drugo madhhab. Vendar mora za to izpolniti tudi pogoje te madhabe. Umivanje notranjosti ust za ghusl v madhhabah Maliki in Shafi'i ni fard. Da bi oseba iz hanafijske madhabe posnemala Malikovo ali Shafi'i madhabo, zadostuje, da si zapomni, da sledi Imamu alMalikiju (ali Shafi'i), ko opravlja ghusl, abdast in ko namerava opraviti namaz. Z drugimi besedami, ghusl takšne osebe bo sprejemljiv, če bo na začetku v svojem srcu preletela misel: „Nameravam izvajati ghusl in slediti Maliki (ali Shafi'i) madhhabu.“ Če ima oseba iz Hanafijeve madhabe, ki ima kronan ali plombiran zob, tak namen, bo njen ghusl sahih. Izvlekel se bo iz stanja junuba in postal čist. Če posnema Maliki ali Shafi'i madhhab, bodo njegovi abdukcije in namaze postali sahih. Lahko je imam pri vodenju namaza za jama'at (skupnost), ki nima zobnih kron ali plomb.

Fardi za ghusl v drugih treh madhhabah
V madhhabu Maliki:

1- Nijjat (namera)

2- Dalk (drgnjenje okončin med umivanjem)

3- Muvalat (umivanje udov enega za drugim brez premora)

4 - Česanje las in brade

5- umivanje celotnega telesa

V Shafi'i madhhab:

1 - Niyat

2- Umivanje celotnega telesa. (Pri izrekanju fardov ghusla v Shafi'i so trije načini, ki so dodani umivanju umazanije na telesu. Ker je umazanija očiščena, ko je telo umito, ni nobenega ugovora, če rečemo, da sta fards ghusl dva.)

V Hanbalijevi madhhab:

V tej verigi je fard ghusla en sam, in sicer umivanje celotnega telesa. To je rukn ghusla, fard znotraj ghusla. Prav tako je fard narediti nijat in izgovoriti bismilo. Ker se notranjost ust in nosu šteje za zunanjo stran telesa, je fard umiti tudi to.

1- Nijat

2- Izrekanje basmale

3- Umivanje notranjosti ust

4- Umivanje notranjosti nosu

5- Umivanje celotnega telesa

Fardi abdasta v drugih treh madhabah
V Maliki:

1- Nijjat

2- Umivanje obraza

3- Umivanje obeh podlakti

4- Mash celotne glave (koža in lasje ob ušesni mečici so vključeni v glavo.)

5- Umivanje obeh stopal

6- Muvalat

7- Dalk

V Shafi'i madhhabu:

1- Nijjat

2- Umivanje obraza

3- Umivanje obeh podlakti

4- Masiranje majhnega dela glave

5- Umivanje obeh stopal

6- Tartib (umivanje okončin v predpisanem vrstnem redu)

V Hanbali madhhab:

1 - Izvajanje nijata

2- Izrekanje basmale

3- Umivanje notranjosti ust

4- Umivanje notranjosti nosu

5- Umivanje obraza

6- Washing both forearms

7- Izdelava masah celotne glave (ušesa so vključena v glavo)

8- Umivanje obeh nog

“Sprejem molitev in istighfara je pogojen z vsakodnevnim opravljanjem petih namazoc in izogibanjem dejanjem, ki so haram, ter umivanjem med molitvami in istighfarjev. Istifar in molitve je treba izgovarjati, ko se umivate.” Se’adat-i ebediyye - Endless Bliss

9- Tartib

10- Muvalat

Tejemum

Tejemum pomeni, da se očistimo z uporabo zemlje. Če ne najdete vode ali če ni mogoče uporabiti vode, ki je na voljo, morate namesto abdasta ali ghusla narediti tajammum z nečim, kot so čista zemlja, pesek, apno ali kamen (morajo biti čisti in glineni). Tejemum pred začetkom časa za namaz je v Hanafi madhhabu sahih (kar pomeni, da lahko nov namaz, ko se začne njegov čas, opravite s tejemumom, ki ste ga naredili pred njegovim začetkom). V skladu z drugimi tremi madhhabami ni sahih pred začetkom časa za namaz (enega od petih dnevnih namazov ne morete opraviti s tejemumom, ki ste ga naredili pred začetkom njegovega predpisanega časa).

Fardi tejemuma

Tejemum je sestavljen iz treh fardov:

1 - Nijat.

2 - Drgnjenje obeh dlani v čisto zemljo, nato pa masah po celotnem obrazu.

3- Po drgnjenju obeh dlani po čisti zemlji najprej naredite masah na desni roki, nato na levi roki. Nekateri učenci pravijo, da ima tejemum dva farda. Združujejo drugi in tretji fard ter ju omenjajo kot enega. Obe poročili sta pravilni. Tejemum za abdast in ghusl se izvaja enako.

Kako narediti tejemum

1- Najprej je treba pri tejemumu nameravati očistiti stanje brez abdesta. Če je namenjen zgolj izvedbi tejemuma, ne bo primeren za opravljanje namaza. Pomembno je tudi, da je namen povezan z ibadatom (čaščenjem); na primer, nameravati opraviti tejemum za janaza namaz, sajda at-tilawat, ali kot nadomestek za abdest ali gusl. Pri nameri za tejemum ni potrebno ločevati med abdestom in guslom. Če oseba namerava pridobiti abdest, bo z istim tejemumom očiščena tudi janabata. Namaz lahko opravimo s tejemumom, ki je bil izveden za očiščenje janabata, in dodatni tejemum za abdest ni potreben.

2 - Za tejemum je treba zavihati oba rokava do nadlakti in z razprtimi prsti obeh dlani drgniti ter premikati roke gor in dol po čisti zemlji, kamnu ali zidu, prekritem z glino ali apnom. Nato se z dlanmi enkrat nežno podrgne obraz (mash), pri čemer se mora vsaj trije prsti na vsaki dlani dotakniti obraza. Tejemum ne bo veljaven, če na obrazu ostane nepokrita površina, velika kot konica bucike. Za popoln mash obraza je treba obe dlani, s prsti sklenjenimi skupaj, položiti na čelo, kjer se začenja linija las, in ju počasi premikati navzdol proti bradi. S prsti se drgne čelo, očesne veke, obe strani nosu, ustnice in obrazni del brade, medtem ko se z dlanmi drgnejo lica.

3 - Ko obe roki drugič položite na zemljo in tlesknete z rokama, da otresete odvečni prah in zemljo, najprej podrgnite notranje dele štirih prstov leve roke po zunanji strani desne roke od konice prstov do komolca, nato podrgnite levo dlan po notranji strani desne roke od komolca navzdol do konic prstov; medtem je treba notranji del levega palca podrgniti po zunanjem delu desnega palca. Odstraniti je treba prstan, ki ga morda nosite. Nato z desno roko podrgnite po levi roki. Dlani je treba podrgniti po zemlji, vendar prahu in zemlje ni treba pustiti na rokah.

Stvari, ki izničijo tejemum

Tejemum postane ničen in neveljaven, ko se 'udhr, ki zahteva tejemum, konča, ko najdemo vodo, in v primeru dogodkov, ki izničijo abdast ali ghusl.

Haid (menstruacija) in nifas (poporod) pri ženskah

Haid je kri, ki začne teči iz spolovila zdravega dekleta, ki je dopolnilo osem let in doseglo deveto leto starosti, ali ženske po petnajstih dneh popolne čistosti neposredno po zadnji minuti prejšnje menstruacije in ki traja vsaj tri dni, tj. dvainsedemdeset ur od trenutka, ko se je prvič pojavila. Vsaka obarvana tekočina, razen bele (brezbarvne) tekočine, se imenuje kri haid. Ko dekle začne haid, doseže puberteto in se šteje za žensko. To pomeni, da postane odgovorna za upoštevanje zapovedi in prepovedi vere. Število dni od trenutka, ko se pojavi krvavitev, do konca krvavitve se imenuje obdobje adat (obdobje menstruacije). Obdobje haid traja najmanj tri dni in največ deset dni. Vsaka ženska mora poznati ure in dneve svoje menstruacije. Ko je deklica starejša od osmih let, jo mora o haid in nifas poučiti njena mati ali, če nima matere, babice, starejše sestre, tete po očetovi in materini strani. Nifas pomeni kri, ki izvira iz ženskih spolovil po porodu. Minimalno trajanje nifas ni določeno. Ko se krvavitev ustavi, mora ženska takoj opraviti ghusl. Najdaljše trajanje nifasa je 40 dni. Po 40 dneh opravi ghusl in začne namaz, tudi če se krvavitev nadaljuje. Krvavitev po 40. dnevu je istihada (to je 'udhr). Ženske si morajo zapomniti tudi svoje obdobje nifas. Krvavitev, ki traja manj kot tri dni, to je, tudi če je pet minut manj kot dvainsedemdeset ur, ali pri novopečeni deklici krvavitev po desetem dnevu, kadar traja več kot deset dni, ali pri tisti, ki ni nova, krvavitev, ki se zgodi po adat, kadar hkrati presega dneve adat in traja več kot deset dni, ali krvavitev nosečnice ali ženske, starejše od 55 let (aisa) ali deklice, mlajše od devet let, ni menstrualna.

“Ženska, ki pred možem prikriva začetek in konec svojega deklištva, je prekleta.” Hadis aš-šarif

Imenuje se istihada ('udhr kri). Krvavitev istihada (menoragija) je znak bolezni. Če traja dlje časa, je lahko nevarna, zato mora zadevna oseba obiskati ginekologa. Ženska, ki preživlja dneve istihade, je kategorizirana kot oseba, ki ima opravičilo ('udhr), kot nekdo, ki mu pogosto teče kri iz nosu; zato mora opravljati namaz in se postiti. Namaz, post, tilawat in shukr sajdas, držanje Korana alkarim, vstop v mošejo, tawaf okoli Ka'ba in spolni odnosi so vsi haram (prepovedani) v stanju haid ali nifas. Kasneje opravi qada' teh postov, ne pa tudi namazov, ki jih ni opravila. Oseba, ki sliši ajat sajda, medtem ko je junub ali brez abdasta, opravi tilawat sajda, ko se očisti. Če pa ga ženska sliši v stanju haid ali nifas, ji ni treba opraviti tilawat sajda po čiščenju. Ženska mora možu sporočiti, kdaj se začne njen haid. Naš Prerok (sallAllahu 'alaihi wa sallam) je izjavil: „Ženska, ki pred možem skriva začetek in konec svojega haida, je prekleta.“ Ko se haid ali nifas konča, je treba takoj opraviti ghusl. To je fard, zapoved Allaha ta'ala.

Haid in nifas v Maliki

V madhhabu Maliki se rdeča, rumena ali motna kri, ki brez kakršnegakoli razloga priteče iz sprednjega dela deklice, stare devet let, imenuje kri Haid. Takoj, ko se začne krvavitev, gre za haid (menstruacijo). Če traja manj kot 15 dni, je to adat (menstruacija). Če traja več kot 15 dni, je to istihada. Če se njen adat naslednji mesec spremeni, potem je najdaljši dan njenega adata plus 3 dni njen haid. Če je daljši od tega in daljši od 15 dni, je istihada. Če je kursuf (bombaž ali tkanina, ki si jo ženske dajo spredaj) suh ali ima belo tekočino, se razume, da se je haid končal. Krvavitev po 70. letu starosti ni haid, ampak istihada. Če se krvavitev pri ženski nadaljuje s prekinitvami, je treba dneve brez krvavitve šteti za dneve čistosti. Število tekočih dni čistosti je najmanj 15. Krvavitev, ki se ponovi pred temi 15 dnevi, je istihada. Takšnih dni čistosti je neskončno (najvišja meja ni določena). Če se krvavitev ustavi in se ponovi po 15. dneh, je to haid. Krvavitev pred porodom je haid. Če je otrok vzet iz maternice ženske skozi odprtino v trebuhu, krvavitev, ki se pojavi takoj po porodu, ni nifas (puerperalni izcedek). Nifas (puerperalno obdobje) traja največ 60 dni. Če se puerperalna krvavitev ustavi in se ne ponovi v naslednjih 15 dneh (puerperalno obdobje se je končalo in), je ženska, ki je prestala nifas, postala tahir (čista, očiščena). Krvavitev, ki se pojavi pozneje, je haid.

Haid in nifas v Shafi'i

Najkrajši haid traja 1 dan, najdaljši pa 15 dni. Če traja več kot 15 dni, je to istihada. Število tekočih dni čistosti je najmanj 15. Če se krvavitev začne pred 15 dnevi, potem to ni haid, ampak istihada. Krvavitev pri deklici, mlajši od 9 let, ali pri aisa (po 60. letu starosti) ni haid; je 'udhr. Nifas je največ 60 dni. Za nifas ni najmanjše vrednosti. Krvavitev nosečnice je haid. Če je čistih dni med krvavitvami nifas manj kot 15 dni, se to šteje za nifas. Če se krvavitev nifas ustavi in se ne ponovi v naslednjih 15 dneh, je obdobje nifas končano. Ni treba čakati 60 dni. Če se krvavitev pojavi 15 ali več dni po očiščenju, gre za kri haid in ne nifas.

Haid in nifas pri Hanbaliju

Najkrajši haid traja 1 dan, najdaljši pa 15 dni. Če traja več kot 15 dni, je to istihada ('udhr). Za začetek drugega haida mora preteči vsaj 13 dni. Če se krvavitev začne pred 13 dnevi, ne gre za haid, temveč za istihada. Krvavitev pri deklici, mlajši od 9 let, ali pri aisa (po 50. letu starosti) ni haid; je 'udhr. Krvavitev nosečnice ni haid; je istihada. Najdaljše obdobje nifas je 40 dni, enako kot pri Hanafi. Za nifas ni najmanjše vrednosti. Medtem ko ima nifas, je na dneve, ko ni krvi, čista, opravi ghusl in ibadats. Ob dnevih, ko je kri, bo opustila namaz in se postila. Tako bo nadaljevala, dokler se ne dopolni 40 dni.

2 - Taharat iz najasat

Na telesu ali oblačilih osebe, ki opravlja namaz, ali na kraju, kjer opravlja namaz, ne sme biti najasat (snovi, ki jih Islam predpisuje kot nečiste) ali nečistoče. Za oblačila se štejejo tudi pokrivala, kapa, turban, mesti in nalini (čevlji). Ker se viseči del šala, ovitega okoli vratu, med gibanjem premika, je pri opravljanju namaza vključen med oblačila in namaz ne bo sprejet, če je del tkanine nečist. Če so deli tkanine, ki se razprostirajo na tleh, kjer človek stoji in kamor položi glavo, čisti, bo namaz sprejet, tudi če je na drugih delih tkanine najasat. Kajti tkanina v nasprotju s šalom ni pritrjena na telo. Namaz osebe, ki nosi urin v zaprti steklenici, ni sprejet. Steklenica namreč ni kraj, kjer se urin proizvaja. (Zato ni dopustno opravljati namaz, ko ima oseba pri sebi zaprto steklenico s krvjo ali jodovo tinkturo ali zaprto škatlo, v kateri je krvav robček ali kos blaga, namazan z najasatom, ki je velik ali večji od velikosti dirhama). Mesta, na katerih stojita obe nogi in kjer se dela sajda, morajo biti čista. Namaz, opravljen na krpo, stekleno posodo ali najlonko, ki je bila namazana ali položena na najasat, je sprejemljiv. Za namaz ni škodljivo, če se viseči konci oblačila med izvajanjem sajde dotikajo suhega najasata.

Istinja, istibra in istinqa

Čiščenje sprednjega ali zadnjega dela telesa po opravljenem najasatu se imenuje istinja. Istibra pomeni, da po uriniranju s hojo ali kakšnim drugim opravilom počakamo, dokler sečni mehur ni več moker (preden opravimo umivanje). Istinqa pomeni, da se srce prepriča o telesni čistoči in da v sečnici ne ostane niti kapljica urina.

Najdragocenejši med ibadati je namaz, opravljen v zgodnjem času.” Hadis aš-šarif

Ženske ne delajo istibra. Za moške je wajib, da s hojo, kašljanjem ali ležanjem na levem boku naredijo istibra, torej da v sečnici ne pustijo nobene kapljice. Človek ne sme opraviti abdaste, če se ne prepriča, da ni ostala nobena kapljica urina. Ena sama kapljica, ki izteče, izniči abdast in umaže spodnje perilo. Če na hlače izteče manj kot polna dlan urina, bo namaz, ki ga opravi, makruh. Če se izcedi več, namaz ne bo sahih, sprejet. Tisti, ki imajo težave z istibra, morajo v urinsko luknjo vstaviti celulozni bombažni knot, velik kot ječmenovo seme. Bombaž bo absorbiral urin, ki izteka. Vendar konec bombaža ne sme štrleti navzven.

3 - Satr al-awrat (pokrivanje delov awrat)

Tisti deli telesa, ki jih oseba ne sme pustiti nepokritih, jih pokazati drugim in ki jih drugi ne smejo gledati, se imenujejo deli awrat. Moški deli awrat so med popkom in spodnjim delom kolen. Kolena so awrat. Namaz, ki se izvaja z izpostavljenimi deli, ni sahih (z drugimi besedami, je ničen in neveljaven.) Pri izvajanju namaza je za moške sunnat, da pokrijejo svoje druge dele (roke, glavo) in da nosijo nogavice. Izvajanje namaza z izpostavljenimi deli je makruh. Vsi deli žensk, razen dlani in obraza, vključno z zunanjimi deli rok, lasmi in stopali, so awrat v vseh štirih madhabah. Zato se ženske imenujejo awrat. Njihovo pokrivanje teh delov je fard. Če četrtina enega od moških ali ženskih delov awrat ostane gola tako dolgo kot en rukn, postane namaz neveljaven. Če ostane razkrit manjši del, namaz ne postane neveljaven, ampak postane makruh. Tanka tkanina, ki omogoča, da se vidi oblika ali barva stvari pod njo, je enaka, kot da bi bila brez pokrivala. Kadar so ženske same in ne opravljajo namaza, je fard, da pokrijejo med koleni in popkom, wajib, da pokrijejo hrbet in trebuh, in adab, da pokrijejo druge dele telesa.

4 - Istiqbal al-qibla (obračanje proti qibli)

Istiqbal al-qibla pomeni opravljati namaz proti Ka'ba. Smer proti zgradbi Ka'ba v Meki al-Mukarramah se imenuje qibla. Prej je bila qibla Jeruzalem. Sedemnajst mesecev po Hegiri, na torek, sredi meseca ša'ban, je bilo muslimanom ukazano, da se obrnejo proti Ka'ba. Qibla ni zgradba Ka'ba, temveč je njeno gradbeno zemljišče. To pomeni, da je qibla prostor od Zemlje do Arša. Zato lahko oseba, ki je v vodnjaku, pod morjem, na vrhu visoke gore ali na letalu, opravi namaz v to smer. Namaz bo sahih, če odprtina med prečno smerjo vidnih živcev vključuje Ka'ba. 5. Čas Rasul al-akram (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) je v hadisu aš-šarif navedel, “Zadva dni je Gabrijel ('alaihis-salam) ob vratih Ka'ba kot imam opravljal namaz za nas dva. Midva sva opravila jutranji namaz ob zori fajr (jutranjega mraka); dhuhr (zgodnji popoldanski) namaz, ko je sonce začelo upadati iz zenita; asr (pozni popoldanski) namaz, ko je bila senca predmeta enaka njegovi dolžini; maghrib (večerni) namaz, ko je sonce zašlo (njegov zgornji rob je izginil); in isha'a (nočni) namaz, ko se je večerni mrak stemnil. Drugi dan smo opravili jutranji namaz, ko je zorel jutranji mrak; dhuhr namaz, ko je senca predmeta postala dvakrat daljša od predmeta; asr namaz takoj zatem; maghrib namaz ob določenem času prekinitve posta; in isha'a namaz ob koncu prve tretjine noči. Nato je rekel: „O Mohamed, to so časi namaza zate in za Preroke pred teboj. Tvoj ummat bi moral opraviti vsakega od teh petih namazov med dvema časoma, v katerih smo mi opravili vsakega od teh petih namazov.’”

Ta hadis aš-šarif pojasnjuje, da je število dnevnih namazov pet.

Čas za jutranji namaz: Začne se, ko je na vzhodu vidna belina, imenovana fajr. Konča se ob sončnem vzhodu.

Čas zgodnjega popoldanskega namaza: Začne se, ko se sence predmetov, ki so se skrajšale, spet začnejo podaljševati. Konča se, ko senca predmeta postane dvakrat višja od prvotnega predmeta.

Čas poznopopoldanskega namaza: začne se ob koncu časa zgodnjepopoldanskega namaz in traja, dokler sonce ne izgine. Haram je preložiti vsak namaz, dokler sonce ne postane rumeno, kar se zgodi, ko je razdalja med spodnjim delom sonca in črto navideznega obzorja enaka dolžini kopja (ko do večernega namaza ostane 40 minut). Preložitev poznopopoldanskega namaza na ta čas je haram (prepovedano). Če pa do takrat niste opravili poznopopoldanskega namaza, ga morate opraviti do sončnega zahoda.

Čas večernega namaza: Začne se, ko sonce izgine, in traja, dokler rdečina na črti navideznega obzorja na zahodu ne izgine.

Čas nočnega namaza: začne se, ko se konča čas večernega namaza. Konča se z belino fajr as-sadiq (prave zore). Makruh je namerno zapustiti nočni namaz po shar'i polnoči. Izvajanje namaza pred ali po predpisanem času (da jih ne opravite v predpisanih rokih) je haram. To je hud greh. V urnikih, ki jih je pripravil (Časopis Turkiye), so bili časi za namaz in imsak navedeni pravilno.

Karahat časi

Obstajajo trije primeri, ko je opravljanje namaza tahrimi makruh, torej haram. Fard namaz ni sahih (veljaven), če se začne ob enem od teh časov. Ti trije časi so v času sončnega vzhoda, sončnega zahoda in opoldneva. V katerem koli od teh treh časov tudi ni dovoljen namaz za janazo, ki je bil pripravljen prej (pred začetkom obdobja makruh), ali sajda at-tilawat ali sajda as-sahw. Edini namaz, ki ga lahko musliman opravi v obdobju sončnega zahoda, je dnevni poznopopoldanski ('asr) namaz (ki ga do takrat nekako ni uspel opraviti).

“Močna muka je za tiste, ki izvajajo namaz na pozabljiv ali nespoštljiv način, in za tiste, ki izvajajo namaz s slabimi mislimi in ostentativno, ko so v družbi, in zanemarjajo namaz, ko so sami.” Ma’un: 4-6

Azan in iqamat

Azan pomeni javno razglašanje. Sunnat al-muakkada je, da moški recitirajo azan za pet dnevnih namazov, za opravljanje izpuščenih (qada) namazov, ki so fard, in za khatib ob petkovem namazu. Za ženske je makruh recitirati azan ali iqamat. Azan se izvaja na visokem mestu, da se drugim naznani čas. Med izgovarjanjem azana je treba dvigniti roke in v vsako ušesno luknjico vstaviti po en prst. Izrekanje iqamata je dragocenejše od (izrekanja) azana. Azan in iqamat je treba izgovarjati proti qibli. Med njunim izgovarjanjem ne smemo govoriti, prav tako ne smemo potrditi nobenega govora ali pozdrava.

Izrekanje azana:

Allahu akbar (4 krat)

Ash-hadu an la ilaha illallah (2 krat)

Ash-hadu anna Muhammadan Rasulullah (2 krat)

Hayya 'alas-sAllah (2 krat)

Hayya 'alal-fAllah (2 krat)

Allahu akbar (2-krat)

La ilaha illallah (1 krat)

Samo pri adhanu za jutranji namaz, po Hayya 'alal-fAllah, dvakrat izgovorite (Assalatu hayrun minan-nawm).

Pri iqamatu izgovorite (Qad qama tis-salatu) dvakrat po Hayya 'alal-fAllah.

6 - Nijjat

Nijat (namen) se izreče med izgovarjanjem takbir iftitah (začetek). Nijat za namaz pomeni, da skozi srce prenesemo njegovo ime, čas, qiblo, da sledimo imamu (ko izvajamo namaz v jama'atu). Nijat, narejen po takbir iftitah, ni sahih, in namaz, ki je bil opravljen na ta način, ni sprejemljiv. Ko nameravate izvesti fard ali wajib namaz, morate vedeti, kateri fard ali wajib namaz boste izvedli. Ni treba opraviti nijjat za število rakatov. Pri izvajanju sunnata zadostuje nijat „Izvajati namaz“. Nijat za imenovanje janaza se izvede kot „Izvajam nijat za imenovanje za Allaha, salawat za našega Učitelja, Preroka, za molitev za pokojnika, po tem imamu.“ Imamu ni treba dati nijjata, da bi bil imam za moške. Če pa ne bo naredil nijjata, da bi bil imam tega jama'ata, ne bo dosegel thawab namaz v jama'atu. Če bo naredil nijjat za imama, bo dosegel tudi ta thawab. Imam mora izreči nijat „postati imam za ženske“ (ko bo vodil ženske). Med izvajanjem ibadatov nijjat, ki je samo ustni, ni nijjat. Če ni opravljen s srcem, ibadati ne bodo sprejemljivi.

7- Takbir tahrima

Tahrima pomeni, da ob začetku namaz rečemo „Allahu akbar“. Moški dvignejo roke do ušes z dlanmi, obrnjenimi proti qibli. Konice palcev se dotaknejo ušesnih mečic. Med izgovarjanjem besede Allahu akbar se roke spustijo, in ko končajo, se roke povežejo na spodnjem delu trebuha, pri čemer desna roka zgrabi levo zapestje. Ženske dvignejo obe roki do višine ramen in izgovorijo takbir iftitah. Nato položijo roke na prsi, desno roko na levo. Ne zgrabijo se za zapestje kot moški.

B) Rukni v namazu Fardi znotraj namaza se imenujejo rukni. Teh je pet:

1 - Qiyam

Prvi od petih ruknov namaza je qiyam. Qiyam pomeni stati. Kdor je preveč bolan, da bi stal, izvaja namaz sede, če pa je preveč bolan, da bi sedel, se uleže na hrbet in ga izvaja z glavo (s premikanjem, kimanjem itd.). Pod glavo mu je treba položiti blazino, tako da bo njegov obraz obrnjen proti qibli in ne proti nebu, in če leži, upogne kolena, nog pa ne iztegne proti qibli. Kadar stoji, morata biti stopali med seboj oddaljeni za štiri prste.

2- Qiraat

Fard je, da med vsakim rakatom sunnatov in witr ter ob dveh rakatih farda pri individualnem namazu stoje recitiramo vsaj en ajat iz Korana al-karima. Recitiranje kratke sure prinaša več thawaba. Pri qiraatu je wajib recitirati Suro al-Fatiha in dodatno suro ali tri kratke ajate na prvih dveh rakatih fardnega namaza s štirimi rakatimi, medtem ko je sunnat recitirati Suro al-Fatiha na zadnjih dveh rakatih. Wajib je recitirati Suro al-Fatiha in zamm (dodatno) suro na vsakem rakatu witr in sunnat namazov. Poleg tega je treba Suro al-Fatiha recitirati pred zamm suro. Če pozabimo na katerega od teh petih wajibov, je treba opraviti sajda as-sahw. Pri qiraatu ni dovoljeno recitirati prevodov Korana al-karima; recitirati ga je treba v izvirni arabščini.

3 - Ruku’

Po qiraat v qiyam (recitiranje stoje) se sklonite za ruku' in izgovorite takbir. Pri ruku' moški razprejo prste in se primejo za kolena. Hrbet in glavo držijo vzravnano na isti ravni. Pri ruku' izgovorite „Subhana Rabbiyal-'azim“ vsaj trikrat (trikrat, petkrat, sedemkrat, devetkrat ali enajstkrat je mustahab). Pri ruku' morajo biti vaše roke in noge ravne. Ženske ne odpirajo prstov. Glave in hrbta ne držijo v ravni liniji, prav tako ne držijo ravnih rok. Sunnat je, da imam in oseba, ki sama izvaja namaz, reče: „Sami'Allahu liman hamideh“, medtem ko se zravna iz ruku'. Jama'at tega ne reče. Takoj po tem, ko jo izreče, mora reči: „Rabbana lakal hamd“ in stati pokonci pri qawmi, nato pa ob izreku: „Allahu akbar“ med klečanjem za sajdo najprej postaviti desno koleno in nato levo koleno, nato desno in nato levo roko na tla. Nazadnje na tla položite še nos in kosti čela.

4- Sajda

Ob sajdi izgovorite „Subhana Rabbiyal-a'la“ vsaj trikrat (trikrat, petkrat, sedemkrat, devetkrat ali enajstkrat je treba izgovoriti). Prsti morajo biti sklenjeni, obrnjeni proti qibli, v liniji z ušesi, glava pa mora biti med rokami. Fard je, da se čelo dotika nečesa čistega, kot so kamen, zemlja, les, tkanina, in pravijo (savanti), da je wajib tudi, da se nos položi navzdol. Brez dobrega opravičila ni dovoljeno na tla položiti samo nosu. Makruh je, če na tla položimo samo čelo. Fard ali wajib je, če na tla položimo obe nogi ali vsaj en prst vsake noge. To pomeni, da če na tla ne položimo dveh stopal, namaz ne bo sahih ali pa bo postal makruh. Pri sajdi je sunnat, da upognemo prste na nogah in jih obrnemo proti qibli. Moški morajo roke in stegna držati stran od trebuha. Sunnat je, da položijo roke in kolena na tla. Sunnat je, da so pete pri qiyam oddaljene za štiri prste, pri ruku', qawma in sajda pa je sunnat, da so skupaj. Med klečanjem za sajdo je makruh, da potegnete noge hlač navzgor, in makruh, da jih zložite, preden začnete namaz. Makruh je izvajati namaz z zavihanimi (ali kratkimi) rokavi, manšetami ali spodnjimi deli hlač. Izvajanje namaza z golo glavo je makruh zaradi lenobe ali pomanjkanja zavedanja o pomembnosti izvajanja namaza s pokrito glavo. Če pa je namaz zanemarjen, to povzroča nevero. Opravljanje namaza v umazanih oblačilih ali oblačilih, ki jih uporablja pri delu (to so mastna in umazana oblačila), je makruh.

5 - Qa’da al-akhira

V zadnjem rakatu je fard sedeti tako dolgo, kot bi bilo potrebno za recitacijo Attahiyyatu. Med sedenjem ne delajte znakov s prsti. Med sedenjem moški položijo levo stopalo plosko na tla s prsti, ki kažejo proti desni, in sedijo na stopalu. Desno stopalo naj bo pokončno, s prsti se dotikajo tal in kažejo proti qibli. Sedenje na ta način je sunnat. Ženske sedijo s tawarruk. To pomeni, da sedijo z zadnjico na tleh. Njihova stegna morajo biti tesno druga ob drugi. Noge morajo izstopati z desne strani.

Ali je to spominjanje Prerokovi prijatelji,
na kraju, kjer so drevesa selem, zaradi česar jokate?
Reci, ali te spravlja v jok veter iz Medine?
Ali pa je to strela ponoči z gore Idam?
Qasidat al-Burda

Kako človek izvaja namaz

Sunnat jutranjega namaza se na primer izvaja na naslednji način:

1- Obrnete se proti qibli. Pete stopal so med seboj oddaljene za štiri širine prstov. Konice palcev se dotikajo ušesnih mečic, dlani pa so obrnjene proti qibli. Po prehodu skozi srce in izreku: „Nameravam opraviti sunnat današnjega jutranjega namaza zaradi Allaha, obrnil sem se proti qibli,“ ter izreku: „Allahu akbar,“ desna roka stisne levo zapestje pod popkom.

2 - Oči imejte uprte v mesto, kjer se bo glava dotaknila pri sajdi (prostraciji):

a) Izgovorite molitev Subhanaka.

b) Po recitiranju A'udhu in Bismile recitirajte Sura al-Fatiha.

c) Po molitvi Fatiha, ne da bi izrekli Bismilo, izgovorite dodatno suro, na primer suro Fil. Če izrečete Bismilo, boste prejeli thawab zaradi upoštevanja mustahaba.

3 - Po recitiranju dodatne sure se sklonite za ruku' (poklon s položitvijo rok na kolena) in izgovorite: „Allah akbar“. Med ruku' razprete prste in se primete za kolena. Hrbet in glava ostaneta vzravnana na isti ravni. Pogledate na svoje noge in trikrat izrečete: „Subhana Rabbiyal-'azim“. Če to izrečete petkrat, sedemkrat, devetkrat ali enajstkrat, boste prejeli thawab za upoštevanje mustahaba.

4 - Iz rukuja se zravnate in rečete: „Sami'allahu liman hamidah“. Med vzravnavo ne smete dvigniti hlač in ne smete umakniti oči z mesta sajde. Ko se postavite pokonci, rečete: „Rabbana lakal hamd“. (Ta pokončna drža se imenuje qawma.)

5 - Postojte kratek čas in pokleknete za sajdo ter rečete: „Allah akbar“. Med klečanjem za sajdo v naslednjem vrstnem redu:

a) Najprej položite na tla desno koleno, nato levo koleno, nato desno roko in nato levo roko. Na koncu na tla položite še nos in kosti čela.

b) Prsti na nogah se upognejo proti qibli.

c) Glava mora biti med rokami.

d) Prsti morajo biti zaprti.

e) Dlani morajo biti položene na tla, komolci se ne smejo dotikati tal.

f) Vsaj trikrat med sajdo izrečete: „Subhana Rabbiyal-a'la“. Če jo izrečete petkrat, sedemkrat, devetkrat ali enajstkrat, boste prejeli thawab za upoštevanje mustahaba. Nato;

6 - Z besedami „Allah akbar“ položite levo nogo plosko na tla s prsti, usmerjenimi proti desni. Desno stopalo naj bo pokončno, s prsti se dotika tal in kaže proti qibli. Dolgo sedite na stegnih dovolj, da rečete „subhanallah“ (vendar ga dejansko ne izrečete) z dlanmi na kolenih proti qibli in rahlo razprtimi prsti.

7 - Z besedami „Allah akbar“ se ponovno pokleknete za sajdo. (Nekaj časa med dvema sajdama sedite negibno, kar se imenuje džalsa.)

8 - Ko v sajdi vsaj trikrat izrečete „Subhana Rabbiyal-a'la“, vstanete za drugi rakat in rečete „Allah akbar“. Med vstajanjem iz sajde morate najprej dvigniti čelo, nato nos; levo roko in desno roko, nato levo koleno in des

9 - Medtem ko stojite, izgovarjate bismilo, fatiho in dodatno suro. Nato se sklonite za ruku' in recite: „Allah akbar“.

10 - Drugi rakat (enote namaz, od katerih vsaka obsega dejanja stoje, poklona in dvakratne prostracije) se zaključi na enak način, kot je opisano za prvi rakat. Vendar pa po drugi sajdi, ko izrečete „Allah akbar“, ne vstanete, temveč se usedete na stegna.

a) Po recitiranju molitev Attahiyyatu, Allahumma salli, Allahumma barik in Rabbana atina naredite salam najprej v desno, nato v levo, rekoč: „Assalamu 'alaikum wa rahmatullah“.

b) Po tem izgovorite molitev „Allahumma antas-salam wa minkas-salam tabarakta ya dhal jalali wal-ikram“. Nato vstanete in opravite dva rakata jutranjega namaza fard na enak način, vendar tako, da naredite nijjat za fard. Ne smete govoriti med sunnatom in fardom ali fardom in sunnatom. Čeprav to ne izniči namaza, pa zmanjša thawab sunnata. Po končanem namazu izgovorite molitev „Allahumma antassalam ...“ in recitirajte tri popolne istighfare: „AstaghfirullAllahal'azim alkarim allazi la-ilaha illa huv al-hayyal-kayyuma ve atubu ilayh.“ Nato recitirajte Ajat al-kursi in izgovorite 33 tasbih, „Subhanallah“, 33 tahmid, „Alhamdulillah“, 33 takbir, „Allah akbar“, in en tahlil, „La ilaha illallahu wahdahu la sharikAllah, lahulmulku wa lahulhamdu wa huwa 'ala kulli shay'in qadir.“ Te molitve je treba izgovarjati tiho. Glasno izgovarjanje teh molitev je bid'at. Nato naredite du'a (prošnjo, molitev). Med molitvijo moški dvignejo roke naravnost v višini prsnega koša. Roke niso upognjene v komolcih. Dlani so odprte; obrnjene so proti nebu. Kajti qibla za namaz je Ka'ba, qibla za molitev pa je nebo. Po molitvi izgovorite ajat al-karima: „Subhana Rabbika ...“ in si nežno podrgnite roke po obrazu.

Kako se izvajajo drugi namazi

Če ima namaz 3 rakatov (fard večernega namaza in witr namaza), se prva dva rakata izvedeta kot dva rakata jutranjega namaza (brez Allahumma salli, Allahumma barik in Rabbana atina pri drugem rakatu). Pri tretjem rakatu večernega namaza recitiramo samo Fatiho, brez dodatnih sura. Pri tretjem rakatu večernega namaza po Fatihi recitiramo dodatno sura in ob besedi takbir dvignemo obe roki k ušesom in (potem ko ponovno stisnemo levo roko v zapestju z desno roko) molimo molitve, imenovane Qunut. Po ruku' in sajda tretjega rakata se usedemo.

“Allah ta'ala ne bo sprejel namaza, ki ga opravi oseba, ki je izpustila en sam namaz in ima zato dolg za namaz, ali ki nosi oblačila (jilbab), ki so haram.” Hadis aš-šarif

Če ima namaz 4 rakatov, se prva dva rakata izvedeta kot dva rakata jutranjega namaza (brez Allahumma salli, Allahumma barik in Rabbana atina pri drugem raku). V sedečem položaju na koncu drugega rakata fardnih in wajibnamazov ter prvega sunnata popoldanskega namaza izgovorite samo molitev Attahiyyatu, nato pa vstanete. Pri tretjem in četrtem rakatu fardnih namazov se recitira samo Fatiha; dodatne sure ne izrečete. Na prvem sedenju ghayr al-muakkad sunnat namazov (sunnat poznopopoldanskega namaz in prvi sunnat nočnega namaz) se po Attahiyyatu izrečeta Allahumma salli in Allahumma barik. Pri tretjem rakatu, Subhanaka, se recitirajo A'udhu in Bismila ter Sura al-Fatiha. Pri tretjem in četrtem rakatu se po Fatihi recitira dodatna sura. Po ruku' in sajda četrtega rakata sedite. Pri zadnjem sedenju v namazih, ki imajo 3 ali 4 rakate, po recitiranju Attahiyyatu, Allahumma salli, Allahumma barik in Rabbana atina, naredite salam najprej v desno, rekoč: „Assalamu ‚alaikum wa rahmatullah“, nato v levo, rekoč: „Assalamu ‘alaikum wa rahmatullah“. Po salamu izgovorite molitev: „Allahumma antas-salam wa minkassalam tabarakta ya zal jalali wal-ikram.“ Druge nafila namaze, ki se izvajajo kot 4 rakat, se izvajajo kot ghayr al-muakkad sunnats.

Kako ženska posamezno izvaja namaz

Ženska, ki posamezno izvaja namaz, na primer sunnat jutranjega namaza, ga izvaja na naslednji način: Zakrije se od glave do peta, njene telesne značilnosti ne smejo biti vidne. Le roke in obraz ostanejo odprti. V namazu bo izgovarjala iste sure in molitve, kot jih izgovarja moški, ki izvaja namaz posamično, kot je bilo že omenjeno. Razlike so naslednje:

a) Ne dvigajo rok do ušes, kot to počnejo moški. Obe roki dvignejo do ravni ramen in naredijo nijjat (roke pri tem niso odprte ali zaprte, ampak so puščene prostoročno). Nato z besedami takbir položijo desno roko na levo roko na prsi in začnejo namaz.

b) Ženske se med rukujem ne dotikajo z nogami. Roke položijo na kolena; kolen ne prijemajo in ne razpirajo prstov, temveč jih imajo zaprte. Njihov hrbet, glava, noge ali roke ne ostanejo vzravnani.

c) Ženske v sajdi položijo podlakti na tla, pri čemer se roke dotikajo njihovih bokov. Dotikajo se s trebuhom in stegni.

d) Ženske med sedečimi položaji sedijo na zadnjici. Njihova stegna morajo biti blizu drug drugemu. Njihova stopala morajo izstopati iz desne strani. Roke položijo na stegna in imajo prste zaprte.

e) Ženske med du'a ne dvigajo rok naprej; dlani držijo proti obrazu. Najboljši način, da se ženska pri opravljanju namaz zakrije, je, da nosi dovolj veliko pokrivalo za glavo, da ji pokrije roke, in dovolj široko krilo, da ji pokrije noge.

Primer prošnje, ki jo je treba izreči po namazu

“Alhamdullahi Rabbil'alemin. Assalatu wassalamu ala Rasulina Muhammadin wa Alihi wa Sahbihi ajma'in. Ya Rabbi! Prosim, sprejmi namaz, ki sem ga opravil! Blagoslovi me s khayrom (dobroto) v zadnjih letih mojega življenja in v 'aqibatu (koncu). Blagoslovi me s srečo, da bom v zadnjem dihu izrekel Kalimo at-tawhid. Blagoslovi moje mrtve sorodnike s svojim 'afw in maghfirat (odpuščanjem in sočutjem). Allahummaghfir warham wa anta khayrur-rahimin. Tavaffani Musliman wa alhiqni bis-salihin. Allahummaghfiri wa li-walidayya wa li-ustaziyya wa lil-mu'minina wal mu'minat yawma yaqumul hisab. Ya Rabbi! Varuj me pred zlobo šajtana in pred zlobo sovražnikov ter pred zlobo mojega lastnega nafs al-ammara! Podeli dobroto, halal in ugodno preživetje našemu domu! Podari odrešitev muslimanom! Naj bodo sovražniki muslimanov nesrečni in uničeni! S svojo božansko pomočjo pomagaj muslimanom, ki izvajajo džihad proti nevernikom! Allahumma innaka 'afuwwun karimun tuhib-bul 'afwa fa'fu 'anni. Ya Rabbi! Dovolite ozdravitev bolnim med nami, dovolite olajšanje tistim, ki imajo težave med nami! Allahumma inni as'aluka sihhata wal-afiyata wal-amanata wa husnal-khulqi war-ridaa bil-qadari birahmatika ya erhamer-rahimin. Podarite koristno življenje, dobro moralo, zdravo pamet, afiyat (dobro zdravje) in istiqamet (biti na pravi, resnični poti, ki je Allahu ta'ala všeč) mojim staršem in mojim otrokom in mojim sorodnikom in mojim prijateljem in vsem mojim bratom v veri! Amin. Wal-hamdu-lil-lahi Rabbil'alemin. Allahumma salli 'ala sayyidina Muhammadin wa 'ala Al-i Muhammad, kama sallay-ta 'ala Ibrahima wa 'ala Al-i Ibrahim, innaka hamid-un-Mejid. Allahumma barik 'ala Muhammadin wa 'ala Al-i Muhammad, kama barakta 'ala Ibrahima wa 'ala Al-i Ibrahim, innaka hamid-un-Mejid. Allahumma Rabbana atina fid-dunya hasanatan wa fil ahirat-i hasanatan wa qina 'azaban-nar birahmatika ya Erhamer-rahimin. Wal-hamdulil-lahi Rabb-il'alemin. Astaghfirullah, astaghfirullah, astaghfirullah, estaghfirullahal’azim al-karim al-lezi la ilaha illa huw al-Hayy-al-Qayyûma wa atûbu ilaih.”

Wajib namaz

Wajibi namaza so:

1 - Izgovoriti Suro al-Fatiha.

2 - Izgovoriti eno dodatno suro ali vsaj tri kratke ajate po Fatihi.

3 - Pred dodatno suro izgovoriti Fatiho.

4 - Izgovoriti Fatiho in dodatno suro v prvem in drugem rakatu fard namaza ter v vsakem rakatu sunnat in wajib namaza.

5 - Izvajati (dve) sajdi, eno takoj za drugo.

6 - Sedeti tako dolgo, kot traja tašahhud v drugem rakatu namazov, ki so sestavljeni iz treh ali štirih rakatov. Sedenje v zadnjem rakatu je fard.

7 - Ne sme se sedeti dlje kot do tashahhud v drugem rakatu.

8 - Pri sajdi je treba nos in čelo položiti na tla.

9 - V zadnjem rakatu med sedečim položajem izgovoriti molitev Attahiyyatu.

10 - Narediti ta'dil al-arkan, tj. mirovati toliko časa, kolikor bi bilo potrebno, da bi izrekli „Subhanallah“.

11 - Na koncu namaza izreči „Assalamu 'alaikum wa rahmatullah“.

“Tisti, ki opravlja svoje namaze, bo zgradil stavbo vere. Kdor ne izvaja namaz, bo porušil svojo vero. Namaz je mi'raj muslimanov.”
Hadis
aš-šarif

12 - Izgovoriti molitev qunut ob tretjem rakatu witr namaz.

13 - Izgovoriti takbir v Eid namazih.

14 - Da imam glasno govori ajate v jutranjih, petkovih, Eidovih, tarawih, witr in v prvih dveh rakatih večernih in nočnih namaz.

15 - Tako za imama kot za osebo, ki sama opravlja namaz, je wajib, da skoraj neslišno šepeta pri zgodnjem in poznem popoldanskem fard namazu, pri tretjem rakatu večernega namaza ter pri tretjem in četrtem rakatu nočnega namaza. Sure, ki jih mora imam glasno recitirati, je dovoljeno, da oseba, ki sama opravlja namaz, recitira tako glasno kot tudi tiho.

Od jutranjega namaza na dan Arafa, to je dan pred dnevom Eid Kurban, do poznega popoldanskega namaza na četrti dan, kar znaša skupaj triindvajset namazov, je wajib za vse, da izgovarjajo Takbir altashriq (Allahu akbar, Allahu akbar. La ilaha illallahu wallahu akbar. Allahu akbar wa lillahil-hamd) enkrat takoj po salamu v katerem koli namazu, ki je fard.

Sajda as-sahw (Sajda zaradi opustitev in napak)

Če oseba, ki opravlja namaz, zavestno ali pomotoma izpusti fard namaza, je njen namaz prekinjen. Če nevede izpusti enega od wajibov za namaz, to ne pomeni, da je namaz prekinjen. Vendar pa mora opraviti sajda as-sahw. Oseba, ki zavestno ne opravi zahtevanega sajda as-sahw ali ki zavestno izpusti enega od wajibov namaza, mora ponovno opraviti ta namaz. To je wajib. Če tega ne stori, postane grešnik. Če izpusti sunnat, ni treba opraviti sajdaas-sahw.

Sajda as-sahw se opravi ob zamudi/ponovitvi fard ali opustitvi/zapozabi/ponovitvi wajib.

Če je potrebnih več sajda as-sahw, zadostuje ena sajda as-sahw. Kadar se imam zmoti pri namazu in naredi sajda as-sahw, mora to storiti tudi džam'at. Če se zmoti ena oseba v džematu, ne naredi sajda as-sahw ločeno od imama.

Za izvedbo sajde as-sahw: po izgovarjanju Attahiyyatu naredite salam na eno stran (na koncu namaza), nato naredite dve sajdi in nato sedite, da dokončate namaz. Molitve Attahiyyatu, Salli in barik, Rabbana izgovorite v sedečem položaju. Dovoljeno je tudi, da naredite sajdo as-sahw, potem ko ste naredili salam na obe strani, kot tudi, da sploh ne naredite salam.

Stvari, ki zahtevajo sajda as-sahw

Stati, ko bi morali sedeti, in sedeti, ko bi morali stati. Recitirati šepetaje, kadar je treba recitirati glasno, ali glasno, kadar je treba recitirati šepetaje. Recitirati iz Korana al-Karim tam, kjer je predpisano moliti, in moliti tam, kjer je predpisano recitirati iz Korana al-Karim. Na primer, namesto recitacije sure al-Fatiha pri molitvi izreči molitev Attahiyyatu ali pa recitirati suro al-Fatiha, kjer bi morali izreči Attahiyyatu, s čimer se Fatiha izpusti. Izreči salam pred zaključkom namaza. Ne dodati dodatne sure v prvem in drugem rakatu fardnih namazov po suri al-Fatiha, temveč jo recitirati v tretjem ali četrtem rakatu. Ne dodati dodatne sure v prvih dveh rakatih po surah al-Fatiha. Izpustiti takbirje pri Eid namazih ali opustiti molitev Qunut pri witr namazu.

Sunnati namaza

1 - Dvigniti obe roki do ušes med izgovarjanjem takbir iftitah (izrekanje Allahu akbar ob začetku namaz). Ženske dvignejo obe roki tako visoko, kot so njihova ramena.

2 - Ko sta roki dvignjeni, obrnite dlani proti qibli.

3 - Po izgovarjanju takbir z desno roko zgrabiti levo roko v zapestju.

4 - Desno roko položite na levo.

5 - Moški naj položijo roke pod popek, ženske pa naj položijo roke na prsi.

6 - Po takbir iftitah recitirati „Subhanaka“.

7 - Za imama ali osebo, ki izvaja namaz, naj izreče „A'udhu (A'udhu billahi minash-šejtanirrajim)“.

8 - Izgovoriti „Bismila“.

9 - Trikrat v ruku' izreči „Subhana Rabbiyal-'azim“.

10 - Trikrat izreči „Subhana Rabbiyal-a'la“ v sajdi.

11- Na zadnji seji recitirati salvat: „Allahumma salli ...“ in „Allahumma barik ...“.

12 - Obračati glavo v desno in nato v levo ter gledati na konec ramen, medtem ko na koncu namaza izrekajo salam (rečejo Assalamu 'alaikum wa rahmatullah).

13 - Razen petka in Bajram namaza, da imam v prvem rakatu pove dvakrat daljšo suro od tiste, ki jo je treba povedati v drugem rakatu.

14 - Izgovoriti „Sami'Allah liman hamidah“, medtem ko se zravna iz rukuja.

15 - Reči „Rabbana lakal hamd“, ko se postavite pokonci po ruku'.

16 - Pri sajdi naj bodo prsti tesno skupaj (to pomeni, da med njimi ne sme biti prostora), prste na nogah pa naj se upognejo tako, da so obrnjeni proti qibli.

17 - Med poklonom za ruku' in sajdo ter med vzravnavo po sajdi izgovoriti „Allah akbar“.

“Veselje tistim, ki svoje čaščenje opravljajo z ikhlas So zvezde hidajat (vodstvo). Izničijo temo, ki jo povzročajo fitne.”
Hadis
aš-šarif

18 - Položite roke in kolena na tla.

19 - Pri qiyam naj bodo pete oddaljene za štiri prste, pri ruku', qawma in sajda pa morajo biti skupaj.

20 - Po fatihi tiho izgovoriti „Amin“, med poklonom za ruku' izgovoriti Allah akbar, med ruku' odpreti prste in prijeti kolena, med poklonom za sajdo izgovoriti Allah akbar, med sedenjem na levi nogi držati desno nogo pokonci in sedeti med obema sajdama.

Pri večernem namazu se govorijo kratke sure. Pri jutranjem namazu je sura v prvem rakatu daljši od drugega rakata.

Tisti, ki sledijo imamu pri jama'atu, ne govorijo Fatiha in dodatnih sura. Pravijo pa Subhanaka in takbirji. Pravijo tahiyyat in salawat aš-šarifas.

Mustahab za namaz

1 - Pogledati na mesto sajda med qiyam.

2 - Gledati na stopala med rukujem.

3 - Med sajdo pogledati na mesto, kjer je postavljen nos.

4 - V sedečem položaju je treba gledati kolena.

5 - Dodatni ajati, ki jih izgovarjate po Sura al-Fatiha, morajo biti dolgi v jutranjem in zgodnjem popoldanskem namazu ter kratki v večernem namazu.

6 - Tisti, ki sledijo imamu, morajo takbir izgovarjati skoraj neslišno šepetaje.

7 - Pri ruku' je treba odpreti prste in jih položiti na kolena.

8 - Med rukujem je treba glavo in vrat držati v isti ravni ravnini.

9 - Med klečanjem za sajdo najprej položiti desno in nato levo koleno.

10 - Sajdo je treba izvajati med dvema rokama.

11 - Pri sajdi je treba spustiti nos, preden se položi čelo.

12 - Med zrenjem pri namazu pokriti usta z zunanjim delom leve roke.

13 - Pri sajdi morajo imeti moški komolce dvignjene od tal. Ženske morajo komolce nasloniti na tla.

14 - Moški morajo pri sajdi držati roke in stegna narazen od trebuha.

15 - V ruku' in v sajdi stati tako dolgo, kot je treba izreči tri tasbihe.

16 - Po dvigu glave je treba dvigniti roke iz sajde.

17 - Po dvigu rok je treba dvigniti kolena iz sajde.

18 - V sedečem položaju položiti roke na stegna, pri čemer se konice prstov dotikajo roba kolen, naravnost proti qibli. Prsti ne smejo biti upognjeni ali premaknjeni.

19 - Pri izgovarjanju salama v desno in v levo obrniti glavo.

20 - Ko govorite salam na desno in na levo, glejte konce ramen.

Makruhi namaza

1 - Makruh je, če si plašč prevežete čez ramena, namesto da bi ga pravilno nosili.

2 - Ko se predklonite za sajdo, je makruh, da povlečete viseče dele svojega oblačila ali hlač.

3 - Makruh je začeti namaz z zavihanimi deli oblačila ali zavihanimi rokavi (ali manšetami).

4 - Nepotrebni gibi so makruh.

5 - Makruh je opravljati namaz v oblačilih, ki jih nosite pri delu (če so mastna in umazana) ali ki jih ne bi mogli nositi, če bi se srečali s svojimi nadrejenimi.

6 - Makruh je imeti v ustih nekaj, kar ne bo preprečilo pravilnega recitiranja Korana al-karim. Če to preprečuje pravilno izgovarjanje Korana al-karim, postane namaz neveljaven.

7 - Izvajanje namaza z golo glavo (za moške) je makruh.

8 - Namaz je treba prestavitii, če morate urinirati, opraviti drugo potrebo ali ko se morate oddahniti.

9 - Med izvajanjem namaza je treba pometati kamenje ali zemljo s kraja sajde.

10 - Ob začetku namaza ali med njim je makruh praskati prste.

11 - Med namazom je makruh položiti roko na bok.

12 - Makruh je obračati glavo (obraz) in tanzihi makruh je gledati naokrog z obračanjem oči. Če obrnete prsni koš stran od qible, je vaš namaz izničen.

13 - Pri tašahhudih (sedenje in recitiranje določenih molitev med namazom) je sedenje na zadnjici z dvignjenimi stegni in koleni, ki se dotikajo prsnega koša, makruh.

14 - Moški morajo položiti podlakti na tla.

15 - Izvajanje namaza proti obrazu osebe ali proti hrbtom ljudi, ki glasno govorijo.

16 - Z roko ali glavo potrdite pozdrav nekoga.

17 - Zvesti zunaj namaza in med njim.

18 - Med izvajanjem namaza je treba zapreti oči.

19 - Imam mora stati znotraj mihraba. Ker duhovniki vodijo druge pri bogoslužju iz drugega prostora. Mihrab je niša v steni qible v mošeji. Za imama ni makruh, da opravi sajdo v mihrabu, če so njegove noge zunaj njega. Za ljudi velja, da so tam, kjer so njihove noge.

20 - Za imama je tanzihi makruh, da sam vodi namaz na mestu, ki je pol metra višje od mesta, kjer je jama'at.

21 - Prav tako je makruh, če imam sam vodi namaz na nižjem mestu.

22 - Izvajati namaz v zadnji vrsti, ko je v prvi vrsti dovolj prostora, ali ga izvajati sam v zadnji vrsti, ko v prvi vrsti ni prostora.

“Če lahko, naredite sajdo na tleh! Če se ne morete skloniti do tal, ne dvignite ničesar k obrazu, da bi na njem naredili sajdo! Namaz opravljajte in se za sajdo sklonite bolj kot za ruku'!”
Hadis
aš-šarif

23 - Izvajati namaz z oblačili, na katerih je slika ali slike živih bitij.

24 - Če je slika živega bitja narisana na steni ali na kosu tkanine ali papirja, ki visi ali je položen na steno tik nad glavo, pred ali neposredno na desni ali levi strani osebe, ki opravlja namaz, je to makruh. Slika križa je podobna sliki živega bitja.

25 - Makruh je, če jo izvajamo proti ognju s plameni.

26 - Ročno štetje ajatov ali tasbihov, ki jih izgovarjate v namazu.

27 - Namaz izvajate tako, da se od glave do nog zavijete v eno samo krpo.

28 - Namaz izvajate tako, da si okoli glave ovijete turban, pri čemer vrh glave ostane gol.

29 - Namaz opravljati s pokritimi usti in nosom.

30 - Brez potrebe izkašljevati gnoj iz grla.

31 - Enkrat ali dvakrat premakniti eno roko je makruh.

32 - Izpustiti enega od sunnatov pri namazu.

33 - Brez darurata (dobrega izgovora) je makruh začeti namaz z otrokom v naročju.

34 - Če ni darurata, je makruh opravljati namaz ob stvareh, ki odvračajo vaše srce in preprečujejo khushu', kot so okrasne stvari, igre, glasbeni instrumenti ali kakršnakoli hrana, ki si jo želite.

35 - Pri izvajanju fard namaza se lahko naslonite na steno ali drog, če za to ni darurat.

36 - Dvigniti roke do ušes, ko se poklonite za ruku' ali ko se z ruku' zravnate.

37 - Dokončati qiraat po poklonu za ruku'.

38 - Pri izvajanju sajd in ruku' je makruh spustiti glavo ali dvigniti glavo, preden to stori imam.

39 - Izvajati namaz na mestih, ki so nečista ali bodo nečista.

40 - Izvajati namaz s pogledom na grob.

41 - Makruh je, da pri tashahhudih (položajih sedenja) ne sedite v skladu s sunnatom.

42 - V drugem rakatu je makruh povedati tri ajate dlje, kot je bilo povedano v prvem rakatu.

43 - Pri drugem rakatu recitirati isto suro, ki ste jo recitirali pri prvem rakatu, ali recitirati suro pred njim. Če ste jo recitirali nevede, to ni makruh.

44 - Če med recitiranjem preskočite suro.

Stvari, ki jih je makruh početi zunaj namaza

1 - Obračanje spredaj ali zadaj proti qibli med abdastom na stranišču ali kje drugje ali med čiščenjem po uporabi stranišča je tahrimi makruh.

2 - Abdast je treba narediti proti soncu ali luni.

3 - Če se majhen otrok odreši tako, da ga držite proti eni od teh smeri, je to makruh za odraslega, ki otroka drži. Podobno je, če majhen otrok naredi nekaj, kar je haram za odrasle, haram za odraslega, ki otroka drži.

4 - Iztegniti noge ali samo eno nogo proti qibli brez dobrega izgovora.

5 - Noge iztegniti proti mushafu (knjigi, v kateri je bil napisan Koran al-karim) ali drugim islamskim knjigam. To ni makruh, če so na višji legi.

Stvari, ki izničijo namaz

1 - Brez dobrega izgovora izkašljevanje skozi grlo izniči namaz.

2- Izniči namaz, če rečemo „Yerhamukallah“ osebi, ki kihne in reče „Alhamdulillah“.

3 - Če oseba, ki izvaja namaz, sliši imama bližnjega džam'ata, ki naredi napako pri recitiranju Korana al-karim, in imama opozori na to napako, bo njen namaz razveljavljen. Če imam recitira Koran al-karim in se popravi po opozorilu te osebe, bo imamov namaz prav tako razveljavljen.

4 - Če oseba med izvajanjem namaza izreče „La ilaha illallah“, če je njen namen odgovoriti nekomu, bo njen namaz izničen. Če je njegov namen izjaviti edinost Allahu ta'ala, njegov namaz ne bo izničen.

5 - Odpiranje delov awrat.

6 - Jok zaradi razlogov, kot sta bolečina ali žalost, izniči namaz. (Če jokaš zaradi misli na Džennat in Džahannam, se tvoj namaz ne izniči.)

7 - Če se na kakršen koli način odzovete na pozdrav nekoga, to izniči namaz.

8 - Če se oseba, ki je izpustila manj kot pet namazov, spomni, da ni opravila prejšnjega namaza, se njen namaz izniči.

9 - Če oseba med opravljanjem namaza naredi takšno potezo ali dejanje, da katera koli druga oseba, ki jo vidi, misli, da ne opravlja namaza, se njen namaz izniči.

10 - Med opravljanjem namaza jesti ali piti.

11 - Govoriti med opravljanjem namaza.

12 - Če popravite napako, ki jo je naredil kdor koli drug, razen imama, ki mu sledite, se izniči namaz (osebe, ki popravlja napako).

13 - Smeh med opravljanjem namaza.

14 - Stokanje ali izrekanje „au!“ itd. izniči namaz.

POJASNILO: Namaz na stolu ni sprejemljiv

Izvajanje namaza s sedenjem

Oseba, ki ne more stati zaradi bolečin v eni od okončin ali ki bi lahko utrpela škodo ali bi se ji vrtela glava, če bi stala, opravi fard namaz sede. Pri ruku' se prikloni in pri sajda položi glavo na tla. Za osebo, ki lahko nekaj časa stoji, tako da se nasloni na steno, palico ali osebo, je fard, da takbir (iftitah) izreče, medtem ko stoji, in da vsaj toliko časa ostane stati. Makruh je nasloniti se na nekaj med opravljanjem fard brez 'udhr (razloga, opravičila). Če obstaja 'udhr, potem to ni makruh. Ni dovoljeno opravljati namaz med ležanjem in delanjem ima, če lahko stoji tako, da se nasloni na nekaj ali sedi. Če oseba ne more sedeti v pravilnem sedečem položaju za namaz, sedi, kakor želi. Pri tem se lahko nasloni na blazino ali kaj drugega.

Če lahko nosečnica ali bolna oseba vstane tako, da se nasloni na stol, ki ga je postavila levo ali desno, naj na ta način opravi namaz.

delom telesa obrnjenim proti qibli. Z glavo gestikulira za ruku' in sajda (to se imenuje ima).

Bolna oseba, ki ne more sedeti na tleh, niti z naslonitvijo na nekaj ali pomočjo druge osebe, mora opraviti namaz leže na hrbtu. Stopala naj bodo iztegnjena proti qibli, pod glavo pa naj si položi blazino, da je obraz obrnjen proti qibli. Če to ni mogoče, lahko leži na desnem ali levem boku, pri čemer naj bo sprednji del telesa obrnjen proti qibli. Za ruku' in sajda uporablja gestikulacijo z glavo, kar se imenuje Ima.

Namaza ni dovoljeno opravljati, če sedite na nečem visokem, na primer na stolu z nogami, ki visijo navzdol. Tak namaz ni sprejemljiv. Sedenje na stolu namreč ni darurat. Kdor lahko sedi na stolu, lahko sedi tudi na tleh, zato mora izvajati namaz sede na tleh.

Če oseba po namazu ne more vstati s tal, medtem ko bi lažje vstala, če bi sedela na stolu, ji mora nekdo pomagati na noge. Lahko pa bolnik opravi namaz tako, da sedi na kavču z nogami proti qibli (prav tako na kavču), ne da bi obesil noge navzdol. Po opravljenem namazu lahko z ene strani kavča obesi noge in vstane, kot bi vstala s stola. Lahko pa sedi na stolu in noge položi na drug stol ali nizko mizico pred seboj. Po namazu lahko noge obesi s stola ali mize.

Na kaj je treba biti pozoren pri izvajanju namaza s sedenjem

Če se oseba lahko skloni za sajdo, začne namaz stoje, recitira qiraat in se skloni za ruku'. Če oseba sploh ne more stati, začne namaz sede. Sedi na kolenih in se skloni za sajdo. Takšno opravljanje namaza se imenuje opravljanje namaza sede.

Med izvajanjem namaza sede položi roko pod popek na qiyam (ženske na prsi). Če je začel izvajati namaz stoje, izreče qamat stoje; če izvaja namaz sede, ga izreče, ko sedi.

Če oseba ne more narediti sajde, opravi namaz z Ima. To pomeni, da udobno sedi bodisi na kolenih bodisi s prekrižanimi nogami. Če ne more sedeti tako, iztegne noge proti qibli.

Med sedenjem izreče takbir iftitah. Pri ruku' se nekoliko nagne, pri sajda pa še nekoliko bolj. Če oseba ne more upogniti telesa, podobno upogne glavo in opravi namaz z Ima. Med qiyam gleda na svoje noge, med sedenjem pa na svoje naročje

Med opravljanjem namazom z Ima, moški položijo roke skupaj pod popek v qiyam (ženske na prsi). Ko se nekoliko sklonijo za ruku', položijo roke na kolena. Za sajdo se sklonijo nekoliko bolj in roke obdržijo na kolenih ali pa jih položijo nekoliko dlje. Med izgovarjanjem Attahiyyatu položijo roke, kot to običajno storijo pri namazu. Pri salam gledajo na konce svojih ramen. Takšno izvajanje namaza se imenuje izvajanje namaza z Ima.

Ima z očmi ne obstaja. Če oseba en dan (24 ur) ne more premikati glave, zanjo namaz ni fard; ni ji treba narediti qada.

Kadar oseba izvaja namaz stoje z jama'atom, je pomembno mesto, kjer so stopala. Če pete segajo čez imamove pete, namaz ne bo veljaven. Vendar pa ta odločitev ne velja, kadar nekdo opravlja namaz z Ima. Takrat ni pomembno, kje so pete, ampak kje je glava. Če glava tistega, ki opravlja namaz z Ima, ne sega čez imamovo glavo ali če je njegova glava v liniji z imamovo glavo, potem bo njegov namaz veljaven, čeprav njegove noge segajo čez imamova stopala. [Ibn Abidin]

Tisti, ki izvaja namaz stoje, lahko sledi imamu, ki sedi, ne pa imamu, ki izvaja namaz s pomočjo Ima.

Tisti, ki te ljubijo, bodo goreli s tvojo ljubeznijo, o Rasulallah,
bodo pili vino ljubezni, pogasili svojo žejo, o Rasulallah.
Oseba, ki vas ljubi, je svoje življenje postavila na vašo pot,
Sonce obeh svetov si ti, o Rasulallah.
Tistim, ki te ljubijo, podeli svoj shafa'at,
Življenje v telesih muslimanov si ti, o Rasulallah.
Zaljubljen sem v to lepoto, sem slavček te vrtnice,
Tisti, ki te ne ljubijo, bodo zgoreli v ognju, o Rasulallah.
Haqq je tisti, ki te ljubi, Sultan vseh,
Naj bo moje življenje žrtvovano za tvojo pot, o Rasulallah.
Duša derviša Yunusa, vir shafa'ata,
Sultan obeh svetov si ti, o Rasulallah

Post

Post je sestavljen iz treh vrst:

1 - Nijat (namera).

2 - Nijat (namera), med obdobjem izvajanja nijata.

3 - Vzdržati se stvari, ki bodo prekinile post, od zore (fajr as-sadiq) do sončnega zahoda (to je znotraj dneva shar'i, dneva v Islamu). Učenjaki štirih madhhab soglasno trdijo, da se post začne z začetkom beline na eni točki navideznega obzorja, ki se imenuje fajr as-sadiq. V knjigi Multaqa je zapisano:„Postenje pomeni, da od zore do sončnega zahoda ne smemo jesti, piti ali imeti spolnih odnosov. Prav tako je fard, da s srcem (kadar koli) v obdobju od sončnega zahoda prejšnjega dne do časa Dahwa al-kubra8 dan, ko se boste postili, nameravate postiti v mesecu ramadanu. Do dahve, če nekdo ni ničesar jedel ali pil, opravi nijat in se posti. Nijat po dahvi ni sprejemljiv. Ko opravljate nijat pred zoro, rečete: „Opravil sem nijat, da se bom jutri postil.“ Ko opravljate nijat po zori, rečete: „Opravil sem nijat, da se bom danes postil.“ Takšen je tudi čas nijata za post, ki je zaobljubljen za določen dan, in za supererogativni post. Nijat je treba opraviti za vsak dan posebej.

Kaj prekine post

V mesecu Ramadanu, ko človek ve, da se posti, in ko se je pred zoro prejšnjega fajra nameraval postiti, uživanje ali pitje nečesa hranljivega, to je dajanje kakšne hranljive, zdravilne, narkotične ali opojne snovi v želodec skozi usta, ali spolni odnos prekineta post in zahtevata qada in kaffarat9. V skladu s to opredelitvijo kajenje prekine post in zahteva tako qada (nadomestitev) kot kaffarat (odkup). To je zato, ker trdni in tekoči delci v dimu vstopijo v želodec skupaj s slino. Če oseba po dejanjih, kot sta pokanje ali grlenje, za kateri je splošno znano, da ne prekineta posta, zavestno nekaj zaužije, ker misli, da je njen post že prekinjen, s tem prekine post in bosta potrebna qada in kaffarat. Če oseba v ramazanu ni opravila nijjata (namena) pred zoro in nato naredi nekaj, da bi prekinila post pred dahvo (poldnevom), sta po mnenju dveh imamov potrebna qada in kaffarat, saj je zamudila priložnost za izpolnitev nijjata in začetek posta. Po mnenju imama al-a'zama pa je v tem primeru potreben le qada. Če pa ta oseba je in pije po času dahwa, kaffarat po mnenju vseh treh imamov ni potreben. Kazen kaffarat je namenjena povrnitvi časti in dostojanstva blagoslovljenega meseca ramadana ter je določena za namerno prekinitev posta, ki je bil po vseh štirih madhahibih veljaven (sahih). V Shafi'i madhhab je nijjat obvezen pred zoro, zato, če oseba v Hanafi madhhab namerno prekine post, za katerega ni opravila nijjata pred zoro, ali če ga prekine zaradi utemeljenega razloga, po imamu al-a'zamu kaffarat ni potreben. Prav tako kaffarat ni potreben, če se prekine qada post, zaobljubljen post ali supererogatorni post. Če pa oseba, ki je en dan ramadana storila nekaj, kar zahteva samo qada, nato isti prekršek zavestno ponovi na drug dan, mora opraviti tudi kaffarat.

Če oseba prekine post po pomoti, na primer, če ji med opravljanjem abdesta voda zaide v grlo, če je prisiljena prekiniti post, če uporabi klistir, vdihne tekoče zdravilo, losjon ali dim (na primer cigaretni dim, ki ga kadi nekdo drug), ali dim alojevega lesa zaplinjenega z jantarjem v nos, če si nakaplja zdravilo v uho, če zdravilo, ki se nanese na čir na koži, prodre vanj, če si zdravilo vbrizga z injekcijo, če pogoltne nekaj, kar ni zdravilno ali hranljivo (na primer kos papirja, kamen, kovino, bombaž, ali seme nekuhanega riža, prosa ali leče), če bruha s silo in napolni usta, če ob krvavečem zobu pogoltne kri ali kri, ki je pomešana s slino v razmerju 50 %, če je, ne da bi vedel, da je zora že minila, ali prekine post, misleč, da je sonce že zašlo, če nadaljuje z uživanjem hrane, misleč, da je post že prekinil, ker je pozabil, da se posti, če mu nekdo med spanjem polije vodo v usta ali ima z njim spolni odnos, če se posti brez opravljenega nijata, ali če v ramadanu pred zoro ne opravi nijata in se nato ne posti po dahvi, čeprav je nameraval, je post v vseh teh primerih prekinjen in mora po Eidu opraviti qada za vsak dan posebej. Vendar kaffarat v teh primerih ni potreben.

Če dež ali sneg zaide v grlo, to prekine tako post kot namaz, zato je potrebno opraviti qada. Če oseba z objemanjem ali poljubljanjem postane junub, se post prekine in je potrebno opraviti qada. Vendar, če pri tem ne postane junub, post ni prekinjen. Če oseba pogoltne nekaj, kar je ostalo med zobmi od prejšnje noči, se post prekine, če je ta ostanek velik kot grah, in je potrebna qada. Če pa je ostanek manjši od graha, post ni prekinjen. Če oseba, ki je pozabila, da se posti, nekaj poje ali popije, nato pa po spominu, da se posti, ponovno zavestno nekaj poje ali popije, se njen post prekine, in mora opraviti qada ter kaffarat.

V Multaqa in vseh drugih knjigah je zapisano: „Če zdravilo, dano na čir na glavi ali telesu, prodre v možgane ali prebavni kanal, se post prekine in je potreben samo qada.“ V komentarju k Multaqa je zapisano: „Imam al-a'zam pravi, da se post prekine, če hrana prodre skozi čir. Toda oba imama pravita, da se ne prekine, saj se post prekine le takrat, ko hrana prodre skozi naravne luknje telesa.“ Tahtawi to zelo dobro razloži v svoji opombi k Maraq-al-fAllah. Pravi: „Če je znano, da je tekoče ali trdno zdravilo, ki je bilo dano na vrelec na glavi ali telesu, prodrlo v možgane ali prebavni kanal, se post prekine. Če ni dobro znano, da je zdravilo prodrlo v notranjost, če je zdravilo tekoče, se post prekine v skladu z Imam al-a'zamom. Oba imama pa pravita, da se post ne prekine, če se ne ve zagotovo, da je zdravilo prodrlo v notranjost. Vsi trije imami so se strinjali, da se post ne prekine, če je zdravilo, za katerega se ne ve zagotovo, da je prodrlo vanj, trdno.“ Zato se vsi trije imami strinjajo, da se post prekine, če se z gotovostjo ve, da je zdravilo prodrlo v notranjost, ne glede na to, ali je tekoče ali trdno. To pomeni, da vsako cepljenje ali medicinska injekcija, ki se z brizgalko vbrizga pod kožo ali v mišice rok, nog ali katerega koli drugega dela, prekine post.

Kaj ne prekine posta

V Ramadanu aš-šarif ali med postom za qada, kaffarat, zaobljubljenim ali supererogatornim postom se post ne prekine v naslednjih primerih: če nekdo pozabi, da se posti, in je, pije ali ima spolni odnos; če ima nočno izločanje med spanjem; če neprostovoljno izloči seme ob gledanju nečesa, medtem ko je buden; če se namaže z jodovo tinkturo, mazilom ali kolom (tudi če se njihov odtenek ali vonj opazi v slini ali urinu); če se poželjivo poljublja; če grize hrbet, si pušča kri; če neprostovoljno bruha polna usta ali prostovoljno malo bruha; če se voda, prah, dim ali muha nenamerno vtihotapi v uho, skozi usta ali nos; če si s kisikovo cevjo dovaja umetni zrak; če ne more preprečiti vdihavanja cigaretnega dima drugih; če po izpiranju ust pogoltne vlago, ki ostane v ustih; ali če si zdravilo vnese v oko ali zobno votlino, četudi okus zdravila zazna v grlu. Post ostane veljaven v vseh teh primerih.

Avtor knjige Bahr-ur-raiq (rahmatullahi ta'ala 'alaih) pravi: „V nekaterih primerih se usta obravnavajo kot notranji del telesa. Če postna oseba pogoltne slino, njen post ne bo prekinjen. To je tako, kot da bi nekaj umazanega v telesu prehajalo iz želodca v črevesje. Krvavitev zaradi poškodbe v ustih, zaradi izvleka zoba ali na mestu, kjer je bila narejena injekcija, ali kri, ki pride iz želodca v usta, ne prekine posta ali abstinence. Ko človek to kri izpljune ali pogoltne, če je sline več kot krvi, to je, če je rumene barve, še vedno niso prekinjeni. Enako je, kadar v usta iz želodca pridejo druge stvari; v tem primeru se ne prekineta niti abdast niti post. Če (pride v usta in) gre iz njih, sta oba prekinjena. Notranjost ust se včasih obravnava kot zunanji del telesa. Post se ne prekine, če je voda vnesena v usta.“ Enako je zapisano tudi v Jawhari. Zato je razvidno, da se pri iztrganju zoba, če močno krvavi, post ne prekine, ko ga izpljunemo. Kadar se človek ne posti, se njegov abdominent ne prekine, ko ga pogoltne. Nobeden od obeh se ne prekine v nobenem primeru, če je krvi manj kot sline.

V Fatawayi Hindiyya je zapisano: „Uporaba klistirja ali kapanje zdravila v uho prekine post, vendar za to ni potreben kaffarat. Vbrizgavanje vode ali olja v penis ne prekine posta, tudi če tekočina doseže mehur. Vendar vbrizgavanje tekočine v žensko nožnico prekine njen post. Če v danko ali nožnico vstavite moker ali naoljen prst, se post prekine, medtem ko suh prst to ne bo storil. Prav tako voda, ki nenamerno vstopi v danko med čiščenjem po iztrebljanju, prekine post.“

Dejanja, kot so okušanje hrane med pripravo (brez požiranja), žvečenje gumijaste mastike, objemanje in poljubljanje kljub tveganju, da bi postali junub, ter osvežilna kopel, ne prekinejo posta, vendar so tanzihi makruh (manj zaželena). Uporaba mazil za oči ali kože, vonjanje cvetov, mošusa ali losjonov ne prekine posta in prav tako niso makruh. Uporaba stvari, kot so kohl za oči ali olje na ustnicah, postane makruh, če so namenjene zgolj okrasju; enako velja za nošenje cvetov na ovratniku ali v roki. Vonjanje prašnih ali dimnih snovi ter žvečenje umetnih dlesni prekine post. Uporaba zobne ščetke (miswak) ali puščanje krvi ne prekine posta in tudi ni makruh.

Če oseba namerno prekine post (pred sončnim zahodom), za katerega je pred časom imsaka opravila nijjat, bo morala opraviti kaffarat in qada. Za prekinitev supererogativnega posta ali posta qada ni potreben kaffarat.

“Post je ščit, ki muslimane ščiti pred Jahannamom.” Hadis
aš-šarif

Za kaffarat se postimo šestdeset dni zapored, razen dni ramadana in petih dni, ko je postenje haram. Poleg tega se z namenom qada posti toliko dni, kolikor dni je (predčasno) prekinil post. (Postiti se na prvi dan ramazanskega praznika ali na katerega koli od štirih dni kurbanskega praznika je prepovedano.) Oseba, ki tega ne more storiti, hrani šestdeset revnih ljudi dvakrat dnevno en dan ali eno revno osebo dvakrat dnevno šestdeset dni. Ali pa vsakemu od njih podari premoženje, katerega znesek je enak znesku, ki se plačuje kot fitra.

Za qada enodnevnega posta se postite en dan.

Vrsta posta, ki ni nikoli dovoljena, je tista, ki se izvaja s tem, da se naredi nijjat, kot je ta: „Naredim nijjat za post, če je mesec (v katerem smo) ramadan; če ni, sem brez nijjata.“

Ljudje, ki se začnejo postiti za ramadan ne po tem, ko na nebu zagledajo novo luno, temveč pod vodstvom predhodno pripravljenih koledarjev, se bodo morali postiti dva dni z namenom qada po ramazanskem Eidu. Kako izračunati prvi dan ramadana, je obširno razloženo v desetem poglavju četrtega fascikla Neskončne blaženosti.

Ibn Abidin (rahima-hullahu ta'ala) pravi: „V oblačnem vremenu se iftar ne sme opraviti (post se ne sme prekiniti), če nismo prepričani, da je Sonce zašlo, tudi če je bil opravljen azan (za napoved časa večernega namaza [in iftar]).) Dokler se iftar opravi pred (časom imenovanim) ishtibak an-nujum, tj, do takrat, ko se na nebu pojavi večina zvezd, je opravil dejanje mustahab, imenovano „ta'jil“ (ki pomeni hitenje za iftar). Ko se opazuje sončni zahod in se iftar izvaja na določenem kraju, oseba, ki je na dvignjenem kraju, npr. oseba, ki je na minaretu, ne sme izvajati iftar, če ne ve, da je Sonce zašlo. To pravilo velja tudi za jutranji namaz in sahur.“

O nadrejeni Prerokov,
O vodnik valisov,
Prerok vesolja,
Ahlan wa sahlan merhaba.
Ti si duša vseh duš,
Ti si ukaz srcem,
Sultan obeh svetov,
Ahlan wa sahlan merhaba.
Ti si ljubljenec Haqqa,
Ne izpusti nas iz shafa'ata,
Ahmad Muhammad Mustafa,
Ahlan wa sahlan merhaba.
Yunus pove pravo besedo,
skloni glavo pred tvojimi vrati,
čaka nas na dan mahšarja,
Ahlan wa sahlan merhaba.

Pogoji za fard hadž

Za opravljanje hadža je treba izpolniti osem pogojev, da je to fard: 1 - biti musliman. 2- doseči mora puberteto. 3 - biti zdrave pameti. 4 - biti zdrava. 5- ne sme biti suženj. 6- imeti premoženje, ki presega osnovne potrebe osebe. 7- Da je čas za hadž. Čas za hadž je dan Arafa in štirje dnevi Kurban Bajrama. Čas, ki ga je treba preživeti na poti, se prišteje k izračunu. 8- Za žensko, ki je tako daleč (od Meke), kot bo potrebno za (daljše potovanje, imenovano) safar - tri dni hoje ali približno sto štiri kilometre po hanafijski madhabi -, da jo spremlja mož ali moški in mahram sorodnik, s katerim ji je večno prepovedano skleniti (islamsko poročno pogodbo, imenovano) nikah.

Ljudje, ki izpolnjujejo določenih osem pogojev, lahko enkrat v življenju opravijo hadž. Če ga opravijo večkrat, se vsak nadaljnji hadž šteje za nafila hadž. Nafila ibadat je dejanje čaščenja, ki ga človek opravi prostovoljno, čeprav ni fard (obvezno) ali sunnat (priporočeno). Thawab (nagrada) za nafila ibadat je v primerjavi s thawab za fard ibadat izjemno majhen, kot kapljica vode v primerjavi z oceanom. Islamski učenjaki se niso strinjali glede ponavljanja hadža za muslimane, ki živijo daleč od Meke. Abdullah al-Dahlawi (quddisa sirruh) v svojem delu Makatib aš-šarifa v 63. pismu navaja, da je med hadžem pogosto težko pravilno opraviti ibadat. Podobno imam Rabbani (rahmatullahi 'alaih) v prvem zvezku svojega dela Maktubat, v 123. in 124. pismu, poudarja, da ne podpira potovanja z namenom opravljanja 'umre ali nafila hadža.Nafila hadž je celo haram, če ovira pravilno opravljanje ibadat ali preprečuje ustrezno pokrivanje ženske. Odprava na takšen nafila hadž pomeni greh namesto thawaba. Enako velja za potovanje z namenom opravljanja 'umre.

Fardi za hadž

Za hadž veljajo trije fardi:

1 - Nijat za hadž, ko prevzamete (posebno oblačilo, imenovano) ihram.

2 - Izvesti (mirovanje, imenovano) waqfa na (hribu, imenovanem) Arafat.

3 - Izvesti tawaf al-ziyarat (na Ka'ba).

Za hadž je treba opraviti nijat za prevzem ihrama. Sunna je obleči kos(e) blaga, ki se imenuje ihram. Wajib je izogibanje nošenju šivanih oblačil.

Zgodnji čas za opravljanje waqfa na arafatu je med časom zawal (opoldne) na deveti dan Dhu'l-hidžija in naslednjim jutrom. (Če se za waqfo postavite en dan prej ali en dan pozneje, hadž, ki ga opravite, postane batil [ničen in neveljaven]. Wahhabi praznujejo Eid [Kurban] en dan prej, ne da bi videli novo luno [prejšnji večer]. Hadž, ki ga opravijo ljudje, ki se v predpisanem času ne postavijo za waqfo, ni sahih [veljaven].")

Življenje ahirata se začne s smrtjo

Umreti ne pomeni prenehati obstajati. To je dogodek, ki ne prekine obstoja. Smrt je prenehanje navezanosti duše na telo. To je duša, ki zapusti telo. Pri smrti gre za to, da človek preide iz enega stanja v drugo. Gre za selitev iz enega doma v drugega. 'Umar ibn Abdul'aziz (rahmatullahi 'alaih) je dejal: „Ustvarjeni ste bili samo za večnost, za neskončnost. Samo tako se boste selili iz enega doma v drugega!“ Smrt je blagoslov, darilo za vernika. Za grešnika je katastrofa. Za revne je olajšanje, za bogate pa katastrofa. Modrost je darilo, ki ga je podelil Allahu ta'ala. Nevednost je vzrok za zablodo s prave poti. Ljudje si ne želijo smrti. Vendar je smrt dejansko koristnejša od fitne. Ljudje radi živijo. Vendar je smrt zanje boljša. S smrtjo se pravi vernik odvrne od muk in naporov tega sveta. S smrtjo krutega človeka države in narodi dosežejo olajšanje.

Duša muslimana, ki zapusti telo, je kot osvoboditev ujetnika iz zapora. Ko je vernik enkrat mrtev, se ne želi vrniti na ta svet. Samo mučenci se želijo vrniti na ta svet, da bi bili lahko še enkrat mučeni. Dobrega sveta ni več. Za njim so ostale le njegove žalosti. Zato je smrt darilo za vsakega muslimana. Vera posameznika je lahko zaščitena le ob njegovem grobu. Prvo od daril, ki bodo podarjena vernikom, je veselje, ki ga občutijo ob smrti. Edino olajšanje za vernika je, da doseže Allah ta'ala. Za vsakega vernika je smrt boljša od življenja. Smrt je koristna tudi za nevernike.

V zvezi s smrtjo muslimanskih žensk

Če ženska umre zaradi lohije, nosečnosti, kuge ali notranjega trpljenja ali če umre naravne smrti brez katerega koli od teh vzrokov, ker živi življenje, v katerem se nikoli ne pokaže moškim, ki so ji nemahram, ne da bi ustrezno pokrili njeno telo (tj, na način, ki ga uči islam), in če je njen mož zadovoljen z njo, ob njeni smrti pridejo angeli iz Raja, se postavijo pred njo v vrsto in ji s spoštovanjem izrečejo salam ter ji rečejo: „O ti, ljubljena in mučeniška služabnica Allahu ta'ala! Pojdi ven, kaj počneš v tej zemeljski palači? Allah ta'ala je zadovoljen s teboj in to tvojo bolezen je naredil za razlog, da ti je odpustil grehe, in ti podelil svoj Džennat. Pojdi naprej in se odreci svoji varni (duši)!“ Ko ta ženska vidi, kakšen visok čin bo dosegla, želi predati svojo dušo. Vendar se ozre okoli sebe in reče: „Naj se Allah ta'ala usmili mojih prijateljev in jim odpusti, potem bom predala svojo dušo.“ Angeli njeno prošnjo predstavijo Janabu al-Haqqu. Tedaj se pokaže beseda Allaha ta'ala, ki pravi: „Zaradi pravice moje veličine sem naredil vse molitve tega mojega sužnja sprejemljive.“ Tako ji angeli sporočijo veselo novico. Nato tja prispejo angel smrti in sto dvajset angelov usmiljenja. Nur na njihovih obrazih dosega Arš, na glavah imajo krone, oblečeni so v oblačila iz nura in obuti v zlate cokle ter imajo zelena krila. S sadovi Džanneta v rokah in z vonjem po mošusu se spustijo in z globokim spoštovanjem in prijaznostjo naredijo salam ter rečejo: „Khallaq al-alam (Stvarnik vseh bitij) Naj vam podari svoj mir (salam), vas obdari z rajem, vas postavi za sosedo svojega ljubljenega Preroka Mohameda ('alaihis-salam) in sopotnico Hadrat Aishe.“

“Delajte za svet toliko časa, kolikor časa boste ostali tukaj, in delajte za ahirat toliko časa, kolikor časa boste ostali tam!”
Hadis
aš-šari

Ženska z imanom sliši, kar ji govorijo, zavesa pred njenimi očmi se odpre in vidi ženske z imanom in tiste, ki jih mučijo zaradi njihovih grehov. Zato prosi: „Prosim, odpusti jim njihove grehe, moj Rabb!“ Tedaj se iz Janab al-izzata zasliši glas, ki pravi: „O moja jariya! Uresničil sem vse tvoje želje. Zdaj pa se predajte v varstvo, žena in hči Mojega Habiba sta pripravljeni in čakata.“ Komaj zasliši ta glas, že poskuša dati svoje življenje, njena duša se trese, noge ji hitijo naprej in se poti. Pravkar se hoče odpovedati svojemu življenju, ko prideta dva angela. Vsak od njiju drži v rokah ognjeno palico, stojita ji ob strani, eden na njeni desni, drugi na levi. Medtem priteče prekleti šajtan, ki se poslavlja: „Od te ne pričakujem veliko, ampak naj vidim!“ Pristopi in ji pokaže posodo iz nakita in čisto ledeno vodo v njej. Ko angeli zagledajo to hudobno bitje, s palicami v rokah razbijejo lonec, ki ga drži, in ga prestrašijo. Muslimanka se smeje, ko jih opazuje. Nato ji hurije (služkinje Džanneta) ponudijo pijačo (Džanneta) iz ribnika Kawthar v skodelicah iz nakita in ona jo spije. Pijača Raja je tako okusna, da njena duša poskoči in se prilepi na čašo, od koder jo pobere angel smrti. Angeli drug drugemu sporočajo smrt in pravijo: „Inna lillahi wa inna ilaihi raji'un (Zagotovo smo od Njega in k Njemu se bomo zagotovo vrnili)!“ In vzamejo dušo v nebesa kot na ogled, ji pokažejo njeno bivališče v Raju in se v hipu vrnejo z dušo ter jo položijo ob glavo trupla.

Ko ji slečejo obleko in ji razvežejo lase, pride njena duša na stran glave njenega trupla in reče: „O umivalnik! Nežno jo drži! Ker je dobila usodno rano od Azrailovih krempljev. In moja koža je po vsej utrujenosti, ki jo je doživela, postala izčrpana.“ Ko je telo prineseno na umivalno mizo, duša spet pride in reče: „Naj voda ne bo prevroča! Moja koža je precej oslabljena. Naj se hitro rešim iz vaših rok, da bom lahko dosegla ugodje!“ Ko je truplo umito in zavito, duša nekaj časa počaka in nato reče: „To je zadnjič, ko vidim svet. Naj vidim svoje sorodnike in naj me vidijo, da jim bo to v svarilo. Ker bodo tudi oni kmalu umrli, tako kot jaz, naj ne jočejo in stokajo za menoj. Naj me ne pozabijo in naj se me vedno spominjajo, naj berejo (ali recitirajo) Koran al-karim (in naj pošljejo thawab tega njihovega dobrega dejanja v mojo dušo). Naj se ne prepirajo glede premoženja, ki ga zapuščam, da me zaradi njihovega prepira ne bi mučili v grobu. Naj se me spomnijo ob petkih in na dan Bajrama.“

Ko nato krsto s truplom položijo na klop, imenovano musalla (za namaz janaza), duša pokliče: „Bodite mirni, o moj(i) sin(i) in hčer(i), mati in oče! Noben drug dan ločitve ni podoben temu. Drug drugega bomo pogrešali, dokler se spet ne srečamo, ne prej kot na dan qiyamata. Zbogom vam, o ljudje, ki jokate za menoj!“

Ko je krsta dvignjena do ramen, se njena duša ponovno oglasi in reče: „Nosite me počasi! Če je tvoj namen (zaslužiti) thawab, mi ne povzročaj težav! In dovolite mi, da svoje zadovoljstvo (s teboj) prenesem k Allahu ta'ala! Ko krsto položijo ob grob, njena duša ponovno pokliče in reče: „Poglej, v kakšnem položaju sem, in naj ti bo to v svarilo! Zdaj me boš položil na temno mesto in odšel. Ostala bom sama s svojim amalom (tj. s svojimi dejanji na svetu). Glej te trenutke, da te ne odnesejo zvijače tega lažnivega sveta!“ Ko je truplo položeno v grob, duša zavzame svoje mesto ob strani njegove glave. Mrtve osebe nikakor ne smemo pustiti v grobu brez telqina (vcepljanja). [Za salih muslimana je dejanje sunnata, da po pokopu opravi telqin. Vahabiti zanikajo dejstvo, da je izvedba telqina sunnat. Pravijo, da je to početje bid'at. Pravijo, da vas mrtva oseba ne bo slišala. Učenjaki Ahl as-sunnat (rahima-humullahu ta'ala) so napisali različne knjige in dokazali, da je dajanje telqina (tj. opravljanje telqina) dejanje sunnata.] Ena od teh dragocenih knjig je Nur-al-yaqin fi mebhas-at-telqin, ki jo je napisal Mustafa ibn Ibrahim Siyami (rahima-hullahu ta'ala). Z ukazom Allahu ta'ala se truplo v grobu prebudi kot iz spanca in se znajde v temnem prostoru. Pokliče svojega služabnika ali sužnja ali osebo, ki ji je služila na tem svetu, in reče: „Prinesi mi svečo!“ Ne dobi nobenega odgovora, niti enega samega zvoka ali glasu. Grob se razcepi na dvoje in tam se pojavita dva angela, ki sprašujeta (poimenovana Munkar in Nakir). Iz njunih ust prihajajo besneči plameni, iz njunih nosnic pa se vali gost dim. Približata se ji in jo vprašata: „Man Rabbuka wa ma dinuka, wa man nabiyyuka (tj. kdo je tvoj Rabb in kakšna je tvoja vera in kdo je tvoj Prerok)?“ Če pravilno odgovori na vprašanja, ji angeli sporočijo dobro novico o usmiljenju Haqq ta'ala in odidejo. Nato se na desni strani njenega groba odpre okno in skozi okno vstopi nekdo, katerega obraz je svetel kot polna luna. Ko ta ženska, blagoslovljena z imanom, zagleda to čudovito osebo ob sebi, se razveseli nepričakovane družbe in vpraša: „Kdo si?“ Pride odgovor: „Ustvarjen sem bil iz tvoje potrpežljivosti in šukra (hvaležnosti) na svetu. Bom tvoj spremljevalec do dneva qiyamata.“

O smrti nevernika

Ko nevernik ali murtad (odpadnik) ali bedak, ki prezira islam in imenuje Koran al-karim „puščavski zakon“ ter je tako neveden in nemoralen, da Mohameda 'alaihis-salam - najvišje in najbolj častno človeško bitje ter mojstra vseh Prerokov - imenuje „kamela- (naj nas Allah ta'ala zaščiti pred takšnim nečastnim dejanjem) in ki se spusti do tega, da reče, da so religije nepotrebne, kot rezultat ocene islama - glavnega stebra družbenega miru

“Ljudje spijo. Zbudili se bodo, ko bodo mrtvi.” Hadis
aš-šarif

in sreče, vir znanja, etike, čistoče, zdravja in pravičnosti ter graditelj vseh kultur - ustvarjen pod negostoljubnimi merili zasvojenih možganov, ki so tako hrupni kot zaboj z mrhovino - in ki je le igrača v rokah lastnega nafsa - je pred smrtjo, zavesa pred njegovimi očmi je dvignjena. Pokaže se mu Raj. Lep angel mu reče: „O nevernik! O ti, nečastna oseba, ki muslimane imenuješ 'frajerji', ljudi, ki so tekli za svojimi poželenji in teptali etična načela, pa 'razsvetljeni in sodobni ljudje'! Bil si na napačni poti. Preziral si Islam, pravo vero. Ljudje, ki so verjeli in spoštovali nauke, ki jih je Mohamed 'alaihis-salam prinesel od Allaha ta'ala, bodo vstopili v ta Džennat.“ Vidi blagoslove v Raju. In urhi iz Džanneta pravijo: „Ljudje, ki imajo iman, bodo rešeni pred mukami, ki jih bo prizadejal Allaha ta'ala.“ Nato se šajtan pojavi v podobi duhovnika in reče: „O ti, tako in tako, sin tako in tako! Tisti, ki so bili pred kratkim s teboj, so lažnivci. Ti blagoslovi bodo vsi tvoji.“ Nato se mu pokaže Jahannam. V njem so gore ognja, škorpijoni in stonoge, velike kot mule. Vidi muke, navedene v hadis aš-šarif. Angeli muk iz Džahannama, imenovani Zabanis, udarjajo z ognjenimi palicami. Iz njihovih ust se širijo plameni. Visoki so kot minareti, njihovi zobje pa so kot rogovi volov. Njihov klic zveni kot grom. Nevernik se ob njihovih glasovih zdrzne in obrne obraz proti šajtanu. Šajtan je tako prestrašen, da zavije z repom. Angeli ujamejo šajtana in ga strmoglavijo na tla. Obrnejo se na nevernika in rečejo: „O ti, sovražnik Islama! Na svetu nisi verjel Rasulullahu (sall-Allah ta'ala 'alaihi wa sallam). Zdaj pa niste verjeli angelom in spet vas je prevaral prekleti šajtan.“ Na vrat mu obesijo ognjene verige, noge mu potegnejo do glave, tako da so njegove noge na zadnjem delu glave, in naredijo, da se mu desna roka zapiči v levo stran prsi, leva roka pa v desni bok, tako da mu roke štrlijo iz hrbta. Obstaja ajat al-karima, ki nas obvešča o teh tragičnih dogodkih11 Joče in kliče na pomoč svoje laskavce na svetu. Namesto tega mu Zabani odgovorijo: „O nevernik, o bedak, ki si se norčeval iz muslimanov! Ni več časa za prosjačenje. Iman ali molitve ne bodo več sprejete. Čas je, da boš kaznovan za svojo nevero.“ Iz zadnjega dela vratu mu izvlečejo jezik. Izdolbejo mu oči. Z mnogimi drugimi načini zelo grenkega mučenja izločijo njegovo ogabno dušo in jo vržejo v Džahannam.

Naj nas Allah Ta'ala blagoslovi, da svojo dušo predamo veri Preroka Mohameda ('alaihis-salam) in da smo opremljeni z veroizpovedjo, zapisano v knjigah učenjakov Ahl as-sunnat, ki so nam pravilno posredovali vero tega plemenitega Preroka! Amin.

Vsi verniki, grešni in brez greha, bodo v grobu doživeli zaslišanje. Muke bodo deležni tudi tisti, ki niso dosegli odpuščanja, pa tudi neverniki. Ljudje, ki širijo govorice med muslimani, in tisti, ki se v stranišču polijejo z urinom, bodo deležni muk v grobu. (Mukam v grobu ne bo izpostavljena le duša, temveč tako duša kot telo [tj. tudi fizično].) Ta dejstva presegajo okvire uma. Zato se moramo izogibati poskusom, da bi jih razrešili z umom.)

Če je ta oseba umrla brez imana (tj. kot nevernik), bo do mahsharja (tj. dneva sodbe) (in tudi pozneje večno v Jahannamu) doživljala trpke muke.

Nismo sposobni razumeti vaše resnične vrednosti,
zato je bolje, da smo tiho, namesto da hvalimo.
Vedite, da je naš učitelj, Prerok, kot sonce,
od njega se svetijo zvezde Prerokov.
Allah ga je ustvaril s čudovitim ahlakom,
okrasil ga je z dobroto in nasmejanim obrazom,
Ustvaril ga je lepega kot vrtnice in rože,
Kot polna luna je svetel in veličasten.
Neustavljiv kot čas, ta Nabijeva dobrohotnost in milost je,
v primerjavi z njegovo velikodušnostjo so oceani le kaplje.
Vonj zemlje, ki objema njegovo blagoslovljeno telo, je,
verjemite mi, lepši od vsakega mošusa.
Srečni so tisti, ki so vonjali in poljubili to zemljo,
ki so s tem blagoslovljenim vonjem napolnili svoja pljuča.
On je gospodar vseh ljudi, arabskih ali ne,
in razlog, zakaj je bilo ustvarjeno vesolje.
Prepoveduje zlo in zapoveduje dobroto,
Njegovi ukazi in prepovedi so božanski ukazi.

Qasidat al-Burda

“Umri, preden pride smrt. Upoštevajte se, preden se bo upošteval vaš račun!”
Hadis
aš-šarif